Abaiang, Kiribati

27. oktober 2025, ponedeljek

Slabo sva spala, celo noč sva v budnih urah premlevala v glavi plane A do Ž. Ni enostavne in dobre rešitve. Sploh pa ni poceni rešitve.

Dopoldan se najprej oddingirava na policijsko postajo s pismenim permitom od immigration, da sva lahko tudi na tem atolu. Pa tudi, če ne bi šla. Policajka sploh ni vedela, kaj naj od naju zahteva, le prijazno se je smehljala in nama izrekla dobrodošlico. Uredila nama je drobljenje denarja, da bova lahko plačala lokalce. Midva imava le bankovce po 50 dolarjev (slabih 30 evrov), kar je za tukajšnje razmere nesorazmerno veliko denarja. Organizirala nama je tudi potapljače, ki so že čez pol ure pridirjali s čolnom, naredili z največjo možno hitrostjo (in največjim valom) krog okoli Male, se ustavili za kokpitom in naju nekaj vprašali. Verjetno, kakšno pomoč potrebujeva. Od sedmerice niti eden ni znal niti ene same besede angleško. Konverzacija ni bila možna, pa so po minutki ugotovili, da ne bo posla ter se odpeljali. Na ribolov.

Nick je neodvisno organiziral tri fante, ki so se potem celo popoldne potapljali na širšem območju, kjer naj bi ležalo sidro. Niso ga našli. Na to sva nekako računala. Res, da je globina le štiri metre, je pa zato vidljivost pod dva metra. Fantje so zaslužili po 20 dolarjev za nekaj ur potapljanja, kar je veliko v primerjavi s plačami, ki so okoli dolar in dvajset centov na uro. Govorimo o avstralskih dolarjih, v evrih je to 67 centov. Bili so marljivi, čeprav se mi zdi, da do konca šihta niso razumeli, kaj, kako in zakaj iščejo.

Kakorkoli, kupiti bova morala novo sidro.