Bahio Mosquito - Cayo Pirata, Culebra, Puerto Rico

28. marec 2024, četrtek

Prestaviva se na sidrišče pred edino vasico na otoku. Predvsem zato, da se znebiva smeti. Sedaj, ko nama ne dela watermaker in pijeva vodo iz plastenk, je smeti vsaj dvakrat toliko, kot sicer. Spotoma kupiva še kruh (ne vem, ali se temu sploh lahko reče kruh) in zelenjavo. Sliši se enostavno, pa ni. Na vhodu v trgovino, naju zaustavijo in zahtevajo "alkohol". Najprej ne razumeva, kaj hočejo. Saj bi prijalo kaj spiti, ampak, ura je šele devet dopoldan. Po nekaj pojasnjevanja (v španščini) pa le vidiva, da si morava z alkoholom razkužiti roke. Joj, a ga ni škoda trošiti v te namene? Prestrašenčki! Dobro so jih strenirali, še vedno se bojijo covida.

Potem greva do frizerja. Njegov office je kar pred njegovo hišo. Pod nadstreškom, za vsak slučaj, če dežuje. Čudno, da še on ne zahteva mask. Zunaj. Na vsak način se naju pa tako prestraši, da za naju nikakor nima časa.

Ni druge, čas bova zapravljala v Happy Landing, kafiču ob letališču. Jaz pijem neskončno število deset floznih piv celo večnost, pa uspem zapraviti toliko dolarčkov, kot Vesna za en cocktail (serviran v plastičnem kozarcu s plastično slamico - Združene države, pač). Pivo je v tem lokalu res nesramno poceni.

Nazaj grede naletiva na travel lift, ki pa ga je že precej načel zob časa. Okoli skoraj praznih gum veselo raste tropsko rastlinje in motor je en kup rjavega železja. Ta ni bil v pogonu vsaj že nekaj zadnjih let. Spotoma nevede preplašiva iguano, da skoči iz bližnjega drevesa na tla in od tam v plovni kanal do črpalke, ki ga za vsak slučaj preplava kar pod vodo preden spleza na nasprotni breg in se skrije v goščo.

Še nekaj sprehoda za photo session in čas je za povratek. Danes bova prespala kar tukaj. Panamski DHL se ni še nič javil. In vsaj do ponedeljka se tudi ne bo.