Saipan, Severni Marianski otoki

9. februar 2026, ponedeljek

Dopoldan Šarka javi, da ima recepte za Vesno. Kmalu nato pride in skupaj gresta v lekarno po zdravila. Zdravila niso poceni, zdravnik je bil gratis.

Potem se odpraviva na kosilo. Zgodnja sva in imava vmesno postajo v visitor centru American Memorial Parka. No, imela sva to v načrtu, pa je ob ponedeljkih zaprt. Nasproti vhoda je urad Mariana Marine Parka z razstavo o flori in favni Marianskega jarka. Zanimivo, zelo zanimivo. Pogledava si celotno zbirko kratkih filmov iz globin Pacifika, navdušena sva. Precej dlje sva ostala, kot sva planirala (pravzaprav tega sploh nisva planirala, sem sva zavila, ker je bil visitor center zaprt) in ura je preko tri popoldan, ko nama rangerka diskretno pove, da ob treh zapirajo.

In potem na kosilo. Hoja po vročem soncu je na začetku zelo prijetna. Tokrat sta najini telesi močno podhlajeni. Klima v visitor centru Mariana Marine Parka je bila naštimana na zimske razmere v Sloveniji. Kaj so pri nastavljanju zamešali stopine Celzija s stopinjami Farenheita? V nadaljevanju neletiva na prodajalno kanabisa. Marihuana je tukaj legalna, lahko se jo kupi v trgovini in uporablja. V neomejenih količinah. Za naju nekaj novega. Cena pa ni zanemarljiva, 10 dolarjev na gram. Vseeno pa je to ceneje, kot pivo. Glede na efekt. Končno sva na poti na kosilo. Pa nisva. Vmes je še pekarnica z dobrim kruhom in trgovina Levis s polovičnimi cenami glede na Ljubljano.

V prometu spet opaziva novost. Ko na prehodu za pešce prečkava cesto, se avtomobili ustavljajo s prižganimi štirimi smerokazi. Znak za nevarni in nepredvidljivi objekt na cesti, ki zahteva nepričakovano ustavljanje. Definitivno nepričakovano. V Združenih državah nihče (razen naju) ne hodi peš in ne predstavlja ovire na prehodu za pešce..

In potem se le nekako primigava do vietnamske restavracije. Nekaj stvari je dobrih, nekaj povprečnih. In spet sva začetnika pri naročanju. Ker ne znava vietnamsko in ker sva tako freh, da ne prosiva gugla za prevod, naročava juho in misliva, da je to tagliata. Na srečo je natakarica ocenila, da ne veva, kaj bi rada in naju je do časa opozorila. Za sladico si je Vesna omislila mini rakovice, ki se jedo kot snack. Nekaj podobnega kot Simi šrimpki v Grčiji in Turčiji.

Pred barko naju ujame še drugi včerajšnji Toni in da Vesni zdravila še po svoji plati. V tem primeru so bila tako zdravila, kot zdravnik gratis. In na barki naju čakata dve vrečki s pomelom, pomarančami in mandarinami. Vse ekološko pridelano. Vključno s flaško belega, ki je bila tudi priložena. In vizitka. Charlie in Debbie sta to prinesla v zahvalo za včerajšnje druženje. Lepo! Kaj sva spet v Polineziji?