Lukunoch - Chuuk, Mikronezija

20. januar 2026, torek

Prva polovica noči je bila nevihtna. V popolni temi, brez lune, zvezd in radarja nimam pojma, kdaj bo kaj priletelo. Ko prileti, je prepozno. Jadra so zato skrajšana na minimum. Hitrost znižana temu primerno. Na minimum. Edini pogled v svet, ki ga imam, je satelitska slika oblačnosti. Ta kaže, da bo v drugi polovici noči bolje, zato grem jaz spat, Vesna pa ostane budna za vsak slučaj. Današnji dan je bil lepši. Nevihte v okolici so naju vse zgrešile.

Ni naju pa zgrešil tok. Že tako (pre)dolgo razdaljo nama je podaljšal za tri ure. Tri kritične ure. Na Chuuk morava priti še v delovnem času, ali pa se posloviti od nekaj sto dolarčkov za famozni fantomski overtime work (če držijo podatki od prijateljev, ki so se klirali izven delovnega časa). Uradniki delajo do pol petih popoldan. Za uro ali dve prepozna bi bila, če ne bi na pomoč priskočil Yanmarček in edinemu jadru (ja, veter je spet točno od zadaj) pomagal toliko, da sva se na pomol privezala pol ure pred koncem njihovega delovnega časa.

Nisva upala, da sva dovolj zgodnja, pa sva bila. Vesna je vse dokumente itak že emajlirala vsem uradnikom, najino ETA wacapala in port uradnica naju je pričaka, vse ostale poklicala po telefonu in ob pol petih je kliranje končano. Voila! Tako hitro niti v sanjah nisva pričakovala, da bo zadeva urejena na Chuuku, ki slovi po podkupljivih in problematičnih uradnikih. Hja, ker ni bilo v kešu in brez računa plačanega overtima po urah, se da vse hitro urediti.

Potem se s pomola, ki je namenjen velikim ladjam, prestaviva na sidrišče nekaj metrov stran. Pa se ne sidrava, ni nama všeč okolica, greva dalje do sidrišča pred resortom z znanim imenom, Blue Lagoon. Poskusiva s sidranjem na 23 m globine, pa sidro ne prime. Dvakrat na taki globini ne bova poskušala, greva drugam.

Sidranje v laguni je dokaj zahtevno, ali je globoko ali pa so koralne glave. Za otočkom Param je flika mivke na zmerni globini, dovolj velika za eno ali dve barki. Itak sva pa edina. Prispeva deset minut po sončnem zahodu, sidrava se na podlagi satelitskih posnetkov in na srečo nama sidro takoj zagrabi. Dodatna sreča je, da se prvi dež, ki naju je danes srečal, ulije sekundo in petnajst stotink po tem, ko je bila sidrna veriga fiksirana z vrvjo. Hvala, Moana!

Sedaj pa k počitku...