Catu Cove - Surigao, Filipini

7. april 2026, torek

Mala je očitno jutranji tip in ne večerni. Dopoldan sva nadaljevala plovbo proti Surigau. Pri 1600 obratih motorja v čisti bonaci je bila hitrost 10,5 vozla. Tok ni bil tako močan, kot včeraj, je pa vseeno prispeval k hitrosti več kot motor. Plimski tokovi tukaj so res neverjetno močni. Le še v škotskih prelivih med Notranjimi Hebridi sem doživel nekaj podobnega.

Sidrala sva se malo po deveti uri dopoldan in začela s postopkom kliranja. Postopkom prestopa meje, torej. Končala sva ga ob pol šestih zvečer. Saj sva navajena, da gre vse skupaj marsikje silno počasi, sva se pa v zadnjih letih razvadila, postopki so bili dokaj hitri. Nazadnje so tako komplicirali Izraelci in Egipčani še pred kovidnimi časi.

Turistični biro mesta Surigao, je vse skupaj lepo organiziral. Brez, da bi jih prosila, so se sami javili in nama brezplačno dodelili punco, ki naju je pričakala na pomolu, najela rikšo in potem vodila transport od urada do urada. Mislim, da je bila dogovorjena za provizijo z rikšarjem in tudi kasneje s telekomom. Ampak, prav je tako, itak gre za majhne zneske. Vsem uradom skupaj sva pustila 15 evrov, na Palavu, za primerjavo, pa 550.

Rikšar, uradno imenovan šofer, in vodička sta potem v glavnem čakala cel dan (in se non stop mesedžirala med čakanjem), da so kot blisk hitri uradniki pripravili neskončno število obrazcev, ki sem jih podpisal in žigosal. Nimam pojma, kaj sem podpisoval! Tri uradi za državne papirje in en urad za mobilno telefonijo. Na portu, na primer, sva bila na štirih šalterjih, napisali so 6 ali 7 papirjev, vsakega v več indigo kopijah, ki so jih potem še dodatno fotokopirali. Na koncu sem plačal pristaniško pristojbino v znesku 1,20 evra. Samo račun je bil v štirih izvodih, potrdilo o plačilu v nadaljnjih štirih izvodih in oboje skupaj speto. Da se ve. Zelo pomemben dokument.

Kakorkoli, spet sva v kaotični azijski državi s kaotičnim prometom in kaotičnimi domačini. Delavnimi domačini. Vsak nekaj počne, vsak se trudi zaslužiti za preživetje, vsi nekam hitijo. Kako drugače, kot na prejšnjih otokih, kjer so ljudje bolj kot ne pričakovali, da bodo denar dobili od lastne države ali pa od tujega državnega sponzorja. Cene hrane, še posebej zelenjave so kar naenkrat smešno poceni. Jasno, solato natrgajo na njivi za vogalom in ne uvažajo z letalom iz Združenih držav.