Sutera Harbor Kota Kinabalu, Sabah, Malezija

28. oktober 2026, sreda

Včeraj bi morala narediti prehod preko meje. Pa ga nisva. Danes ga pa res morava. Ampak. Najprej greva na bazen. Odlična izkušnja. Nekaj bazenov za nekaj gostov. Velik bazen olimpijske velikosti (ki je primeren za naju) sameva. V njemu s(m)o med 0 in 3 plavalci. V manjših, otroških, bazenih s slapovi in tobogani, je prisotnih okoli pet čofotalcev. Temu primerno so nezasedeni tudi vsi ležalniki okoli bazenov. Živela predsezona (ali morda posezona?). Tako je bilo prijetno, da sva takoj sklenila, da ne izplujeva v petek, ampak šele v ponedeljek. Le to se nisva uspela uskladiti, kateri ponedeljek?

Ampak, vsega lepega je enkrat konec. Do imigracionistov je le potrebno iti. In greva. In prideva. In v minutki dobiva šest žigov na najine papirje. In odideva.

In se sprehodiva do oštarije. Kitajske oštarije. Oštarije, kjer nudijo svinjino in alkohol. S svinjino in alkoholom je bilo enostavno in takoj rešeno. Zapletlo se je pri nadaljevanju.

Vsaka miza ima na sredi poglobljeno vgrajeno indukcijsko ploščo, kjer si obiskovalci sami skuhajo jedi. Naročiš surovo, poješ skuhano, nama razložijo. Že dolgo časa je minilo odkar sva bila nazadnje v taki birtiji. In tam je bil poleg kuhar in hrana je bila zahodnjaška. Simpl. Kako bo pa tukaj potekalo kuhanje samo z jedilnimi palčkami in eksotičnimi začimbami?

Pa nama je še nekako uspelo. Bolj Vesni, kot meni. Poleg glavne jedi (midva sva naročila sipo in hobotnico) je potrebno naročiti še nekaj "juh", kjer se potem vse skupaj kuha. Nisva imela pojma, kaj pomenijo različna imena juhic. Logično, naročila sva tisto z imenom "Mala". In še dve drugi. No, župca Mala je bila ekstremno pekoča. Ostalih dveh nisva uporabila, bili sta precej anemični.

Pivo v oštariji so nudili po tri piksne v kompletu. V marinskem kafiču pa točenega po liter. Cena ni enaka! V self cooking oštariji je trikrat nižja. In posledično je bila potrošnja tri krat večja.