Kota Kinabalu, Borneo, Malezija - Ljubljana

27. maj 2026, sreda

HK Express je bil on time pri vzletu in tri četrt ure ahead schedule pri pristanku. Ne samo taksisti, tudi piloti mislijo, da vozijo formulo 1. Posledično sva v Hong Kongu zgodaj, še preden odprejo oštarijo za zajtrk in precej preden odprejo check-in. Pet ur imava, da greva preko meje, pobereva kufre, zamenjava halo, jih oddava, greva preko neskončnih securityjev in immigracionistov, se peljeva z vlakom, da končno priromava nazaj tja, kjer sva bila na začetku. Časa je bilo sicer več kot dovolj, štiri ure bi bile optimalne, tri ure pa premalo.

Tudi Turkish je on time. Ko priracava na gate, je ravno prispel iz Konstantinopola in ta frčoplan naju bo peljal tja nazaj. In na gatah je spet nekaj novega. Za nekatere nazadnjaške sonarodnjake sta Turčija in Kitajska zaostali državi. Mislim pa, da je Slovenija tehnološko precej za njima. Vstop na turško letalo na kitajskem letališču je potekal brez boarding karte. Kamera in to je vse. Face recognition. V koloni smo hodili mimo pulta, kjer so včasih stevardese trgale boarding listke. In jih v Evropi še evdno. Gibali smo se brez ustavljanja. Vsakemu je na zaslonu zasvetilo ime in številka sedeža. Veliki brat je vsak dan večji!

Kakorkoli, Turkish ni divjal, odšel in prišel je na minuto natančno po voznem redu. Ostal nama je samo še polet v Ljubljano. Tudi ta je bil na nekaj minut točen. Problem je nastal šele na Brniku. Troliji, ki so povsod po svetu standardne oblike, so na Brniku inovativni. Zaklenjeni so kot vozički za hrano pri Sparu. Turist, ki pride v Slovenijo mora pač v žepu prinesti evrski kovanec, ali pa kufre nositi ročno. Midva tudi, ker sva prišla brez evrov. Za nekatere v Deželici je to očitno čisto logično. Prvi vtis je najpomembnejši so nas učili v šoli. In prvi vtis je zaradi tega sila negativen. Slabo voljo zaradi trolijev takoj popravita Jan in Jaka. Vnuka naju pričakata na izstopu. Kakšno presenečenje! Zelo sva ju bila vesela.

Še zadnji polet, polet iz Brnika v Nove Jarše in po 34 neprespanih urah na poti (od tega 24 ur v zraku in transferju) sva v domačem stanovanju. Kdaj se vračava, še ne veva. Malezijski immigracionisti so nama zagotovili, da ne potrebujeva nobenih od njih potrjenih dokazil, da bova lahko potovala z enosmerno vozovnico. In celo tudi že veva, kam se vračava. No, če se ne bo vmes kaj spremenilo.