Koror, Palau

30. marec 2026, ponedeljek

Pravzaprav ta zaliv sploh ni lep, kaj šele čudovit. Že dva dni nisem imel niti enega boat projecta, kot to sočno imenujejo Amerji.

Danes sva preverila, kako deluje avtobusni sistem v državi z nekaj tisoč prebivalci, kjer ima skoraj vsak svoj avto. Deluje dobro. Ena linija in pet voženj na delovni dan, cena vožnje en dolar. Med postajami je največ nekaj sto metrov. Torej zadostuje en manjši avtobus za slabih dvajset potnikov in en šofer. Vozni red je napisan na vseh postajah z odhodi z vsake postaje. Odhodi so točno po urniku. Danes, ko ni bilo gneče, je avtobus na posamezni postaji čakal toliko časa, da je odpeljal po urniku. Tudi tam, kjer ni nihče vstopil ali izstopil. Česa podobnega nisem zasledil nikjer drugje po svetu.

Najprej sva se zmenila s port uradniki za klir-aut. Če nama sojadralci Japonci včeraj ne bi razložili, kje je njihov urad, jih ne bi nikoli našla. Skriva se za majhnimi in zanemarjenimi modrimi vrati na dvorišču neugledne hiše brez kakršnega koli napisa. Odhod je potrebno najaviti 48 ur v naprej. Sedaj imava vsaj kratkoročni plan dorečen. Državo bova zapustila prvega aprila ob enajsti uri dopoldan in odplula v smeri Filipinov. Voila!

Prav veliko se na Palavu ne da početi. Odšla sva v muzej, ki niti ni bil slab. In potem na kosilo, ki tudi ni bilo slabo. Še v dveh kavarnah sva se ustavila in v trgovini, da sva kupila kruh in nekaj zelenjave. Jajc nisva dobila. Razprodana so. Velika noč se bliža.