Labuan, Sabah, Malezija

5. november 2026, četrtek

Danes podaljšava marino še za en dan, do sobote. Cena je še nižja, tokrat nama Anna računa le 30 čevljev (9,35 metra). Še malo pa bova glede velikoti barke tako pogumna, kot je bil Šterk. Naj omenim: z na davitsih obešenim dingijem in sidrom na bow spitu je Mala dolga okoli 44 čevljev.

Z Grabom za 1 evro se odpeljeva po rentiča za manj kot 20 evrov na dan in nato po bencin po 93 centov na liter. Duty free otok, ni kaj! Vesna za najine gostitelje v Miri marini med tem kupi karton šampanjca. In popoldan preveriva cene v nekaj djutičih. Viski je smešno poceni, za desetaka evrov dobiva dve litrski flaši, buteljka vina je po dobre tri evre in piksna piva po pol evra. Le moj parfum je neskončno drag in vztraja pri pol ljubljanske cene - jutri ga grem iskat po drugih trgovinah. In tobaka za pipo tudi še nisem našel.

Glavna zanimacija današnjega dne je bil celodnevni turistični izlet po otoku, ki je prinesel nekaj razočaranj in nekaj presenečenj. Med slednji spadata predvsem kosilo v najbolj nobel resortu na otoku in ogled pomorskega muzeja v glavnem (in edinem) mestu Labuana. Muzej je (kljub temu, da sva jih videla že množico) na najvišjem možnem nivoju. In brez vstopnine!

Večer skleneva v baru Lighthouse z zahodno hrano. Brez hrane za naju, le s snackom da se lažje pije. In posledično sva konzulmirala primerno količino piva po 1,53 evra. V muslimanski deželi. Duty free muslimanski deželi, jasno. Le Malajka, kelnerica brez rute, je bila, gledano poslovno, bleda senca včerajšnje na blond pofarbane Kitajke. Zato sva danes spila dve rundi manj in na koncu peš odracala domov. Sinoči sva bila odpeljana.