Puerto Princesa, Palawan, Filipini

15. maj 2026, petek

Najprej se odpeljeva na immigration, v ob tej rani uri še zaprt Robinsons mall. Brez večjih težav naju klirautajo. Tako, imava clearance od carine, imigracionistov in zdravnikov. Prosta sva, in lahko greva ven iz države. Še več, sedaj lahko delava lumparije, ko imava v žepu že vse papirje.

Pa ne delava lumparij. Greva v šoping ene najbolj iskanih zadev med jadralci po svetu, kopije campingaz jeklenke. Polne, seveda. Dobiva jih. Če bi imela prostor na Mali, tudi v neomejenih količinah. Če upoštevam, da po novem kuhava na elektriko, imava plina dovolj za naslednje leto.

Plin imava, nimava pa pršuta. Iz pršuta še nisva preklopila na sojo (kot sva na primer iz plina na elektriko). No, pršuta nimava, dokler ga ne kupiva. Poleg pa še mortadelico, italijansko in madžarsko salamo, salamo z olivami, razne sirčke, klobasice in še kar je podobne robe. Precej denarja pustiva za poln hladilnik delikatese, a manj, kot v Deželici. Ko prodajalko vprašava po okusu neke zadeve, prizna, da ne ve. "Aj-kant-aford-sou-ekspensiv-fud". Ufff... nerodno mi je, da sva postavila nespodobno vprašanje.

Kakorkoli, nakupljeno oddingiram na barko in dam takoj v hladilnik. Jesti začne jutri. Danes greva na kosilo v restavracijo. Spet je bilo odlično. Drago pa tako, da si ga večina Filipincev ne more privoščiti. Dvajset evrov sva plačala za toliko jedi, da sva jih morala nekaj pustiti. Na srečo selektivno.

Sledi šoping sveže zelenjave in sadja za na pot. Ter obujanje spominov na rivi, kjer sva prejšnjič na štantu prvič videla jajca z zarodkom, jih kupila in dala v pokušino domačinki. Z veseljem jih je pojedla in se pustila pri tem fotografirati. Zanjo so bila zastonj, naju so stala pa nekaj deset centov. Še nikoli nisva tako malo plačala za tako zanimivo fotografijo.

Vrneva se v yacht club in rentakarovec pride po avto, midva pa na mizo streseva ves drobiž, ki nama je ostal in v družbi Avstralcev, poročenih s Filipinkami, za ta denar pljuckava precej dolgo v noč.