El Gouna NE Reef, Egipt

4. april 2020, sobota

Danes je padel rekord. To je najina najdaljša pasaža. Traja že devetnajsti dan. Do sedaj je bila najdaljša tista med Vanuatujem in Maršalovimi otoki. Ker nama je takrat v doldrumsih crknila bosh pumpa in jih nisva mogla enostavno premotorirat, sva za pot potrebovala 18 dni. In kot kaže, se bo ta rekord v naslednjih dneh le še povečeval. In hkrati se povečuje tudi rekord v najmanjšem povprečnem številu milj, preplutih v enem dnevu na eni pasaži. Danes znaša le še dobrih 7 milj. Bravo statistika!

Spet en izmed pravljičnih dni. Morje 22 stopinj, zrak 28 stopinj, pot iz kokpita v morje 3 stopinje (ma, saj bi bilo bolje reči 3 korake, a se stopinje lepše sliši). Vroče je, kot sredi poletja na Jadranu. Pred (pomladanskim) soncem se skrivava pod tendo in še raje v podpalubju, kjer je temperatura precej bolj znosna. Vpliv morja.

Idilo pa resno moti naša vlada z nedodelano zakonodajo - ki jo moramo, mi proli, dosledno upoštevati. In kako naj jo upoštevam, če se spreminja iz dneva v dan? Ravno sem priredil program za plače na podlagi zakona izpred enega tedna, pa tisto ne velja več in moram stvar delati na novo. Ah, ja…

Vesna prav tako študira zakonodajo in se podobno drži za glavo, kot jaz. Ob dveh popoldan obupa. Odpravi se v bazen s tako bistro vodo, da se je sploh ne vidi. Lebdimo v zraku! Dve uri je nekje med vodo in zrakom, daleč naokrog plava (ali bi se morda moralo reči, da leti, če je v zraku?) in se na koncu vrne rahlo razočarana. V domovanju rib ni niti približno tako lepo, kot izgleda od zunaj. Le nekaj koralnih glav(ic) je živih, veliko jih je mrtvih.

Dan skleneva ob roštilju. Brazilska govedina pa ni tako dobra, kot egipčanska. Točneje, obupno zanič je in preostanek bo romal v lonec in se skuhal za golaž. Lonec je seveda postavljen na roštilju. Mogoče bo to kaj pomagalo k boljšemu okusu. Tisti, ki prisegajo na dušene stvari (beri: izpod peke) so verjetno v to prepričani.