Pago Pago, Ameriška Samoa

20. oktober 2024, nedelja

Celo dopoldne poslušava pevske vaje iz bližnje cerkve na pobočju nad marino. Tukaj temu rečejo maša. Cerkev izgleda kot hangar, brez kakršnih koli na daleč vidnih insignij. Moram ob priliki stopiti tja in pogledati v lasti katere krščanske korporacije je. Maša je delno v prostoru, še več pa se dogaja kar pred vrati. Prav fletni pevci so, prijetno jih je poslušati. Tudi izbira pesmi je melodično dobra. Polinezijske pesmi so, vsaj meni, prijetne za poslušanje. Danes so samo vokalne, kadar pa dodajo še ukulele in bobne, je pa tako, kot v filmu. Po prekinitvi za kosilo, se pevske vaje nadaljujejo vse do mraka.

Šel bi na sprehod, pa ne vem, kako bi to naredil, da jih ne bi užalil. Saj, če bi hodil samo ob obali, bi še šlo, ker pa bi šel rad na hrib nad vasjo, bi moral iti med hišami in morda celo preko dvorišč. Tu pa nastopi težava. Ta čas bi moral biti namreč pri maši. To ni Slovenija, to so Združene Države. Prav velike strpnosti do človekovih pravic tukaj ne poznajo. In ta država niti ni najhujša pri kratenju osnovnih človekovih pravic. Najhuje je v sosednji Tongi. Tam imajo celo v ustavi (kraljevine) napisano, da se v nedeljo ne sme kuhati kosila, niti plavati, niti početi karkoli drugega, ker je udeležba na maši obvezna. Z ustavo. Tako hudo ni niti pri Talibanih.

Kakorkoli, današnji dan preživiva na Mali. Vesna dela, jaz se dolgočasim.