Vulaga, Fiji

20. junij 2025, petek

Zaliv sploh ni več prečudovit. Tudi quickove (lat. Cocos quickera) in bagetkine palme (lat. Cocos baquetis) ne rastejo več na obali. Sploh ne vem, zakaj in kako sem mi je včeraj zdelo, da jih vidim na vrhu otočkov-gobic.

Kakorkoli že, še vedno piha preko 30 vozlov in tukaj je mirno in varno. Počakala bova, da napad mine. Jutri bo verjetno že spet primerno za snorklanje. Nazadnje sva tako čakala na Fakaravi leta 2013. Takrat so močnejši pasatni vetrovi trajali okoli deset dni, tokrat na srečo le nekaj dni.

Ker sva v običajnem in ne prečudovitem zalivu, čas potrošiva za branje in podobne naporne zadeve. In obvezen ogled filma ali dveh zvečer.

Resno težavo nama povzroča elektrika. Dan je dolg 11 ur (jutri bo najkrajši zimski dan), od tega jih je za proizvodnjo električne energije primernih 6 ali 7, od katerih je potrebno odšteti oblačne ure (ki jih je vsaj polovica). Če upoštevam še izgube v akumulatorjih, je potrebno imeti v času pridelave desetkrat višjo moč, kot v času porabe, torej okoli 60-70 A. Toliko jih pa naše sončne celice ne zmorejo. Da bi jih, bi potrebovala na strehi preko 2 kW instalirane moči, imava pa 600 W. In nimava prostora, da bi sončne celice še lahko kam dodala. Brez neekološke pridelave enostavno v Malinem EES (elektro energetskem sistemu) ne gre. Če se po laguni prestaviva, je takoj bolje, takrat motorirava in akumulatorji se polnijo. Če sva nekaj dni na miru, je pa hitro kažin.