Port Ghalib, Egipt

24. februar 2020, ponedeljek

Včerajšnje veselje nad stanjem tehnike me dopoldan mine. Prestaviti moram solarni polnilec iz stanja mirovanja v stanje delovanja. In ko to storim, umre. Na mojih rokah je izdihnil! Kar tako, ne da bi se prej poslovil. Pokazal mi je še zadnje številke in potem nič. Nič! Tudi takojšnja reanimacija ni pomagala. Enostavno ga ni več med živimi.

Žaloval sem, vendar čas celi rane. Pri mašincah je ta čas precej kratek: nekaj minut, kolikor je trajalo preverjanje ali v nedrih skriva pregorelo varovalko (ne skriva je). Potem pa v akcijo. Kot sem pričakoval (in se bal) v tukajšnji čulukafriji ni za dobiti ničesar. Pobaram agenta, pa ni nič bolje. Fant se ne razume na nič drugega, kot na pobiranje denarcev. Pod "razume na kaj drugega" seveda ne mislim na tehniko, ampak na telefonske številke trgovin, serviserjev ali kogarkoli, ki vsaj ve, kaj je to solar panel charger controller (agent, jasno, ne ve). Po prošnji, naj mi da kontakt v Hurgadi, pokliče maj-frenda, ki mu da številko njegovega maj-frenda in v tretjem kolenu končno na telefon dobim (sedaj že kar mojega) maj-frenda. Do srede mi sporoči ali bo kaj našel.

Pa se z Vesno usedeva na telefone in net. Plan B. Iščeva. In najdeva. V Združenih državah. Cena je en stotak. Za robo. In pol stotaka za prevoz ter še en stotak za carino, skupaj torej dva in pol stotaka. Ah, ja...

Poskušam naročiti. Jasno, treba je vnesti naslov. Ampak. Tukajšnji naslov je "Cesta med Al Quesirom in Marsa Alamom", hišna številka pa "4 km južno od letališča". In sedaj, Tonček, to razloži računalniku na oni strani oceana (ki na srečo podatek o nadstropju zahteva le opcijsko - če je barka v marini, je že fino, da je vedno v pritličju).

Še klic na DHL in vprašanje prijazni svetovalki (beri: študentki na help desku, ki nima pojma, zakaj tam sedi), koliko časa traja carinjenje. Ker je punca mlada in naivna pove po pravici. Deset dni. Potem, ko je paket že pri oblasteh, še doda. A-joj! Če se še dobro spomnim, kaj je definicija delovnega dne (v petek ne delajo tukaj, v soboto nikjer in v nedeljo v ZDA, hic!) in če upoštevam še praznike (za vsak slučaj tudi tiste v Nepalu in Burkini Fasso), bom držal robo v rokah nekje v začetku aprila. Nujno bo treba najti robo kje lokalno.

Za razvedrilo se z Vesno vsak zase usedeva za računalnik in službujeva. Kako prijetno je to v primerjavi s pretepom z oblastmi...