Dnevnik
Poletje 2010
Sicilija
Riposto
26. julij 2010, ponedeljek
Jutro je rano. Sinočnji karton vina se sicer en malček pozna. Ampak po sveže umitih zobkih in frišnem tušu je spet vse utirjeno v pravo smer. Razen cest. Te so še vedno prvovrstna atrakcija. In moj majhen avtoček daleč največja zverina med samimi XXS lokalci. Zdaj končno razumem, zakaj so Sicilijanci majhni. Veliki se v majhne avtočke itak ne morejo zbasat. In ko sem že povsem prepričan, da vse vem, me Meko prebudi v realnost. Razloži mi, kako gredo v fičota štirje sloni. In sloni so menda večji od Sicilijancev. Ampak, to še ni konec prebijanja skozi sicilijanske labirinte. Še rentiča je treba vrniti v Tormino. Nazaj grede mi iz denarnice 70 centov skoči kar samih - tolikokrat sem že plačal to cestnino, da jo še denarnica pozna na pamet.
Delo, pogojeno s selitvijo narodov, si pošteno razdelimo. Mica pazi otroke, Vesna gre v šoping, Matjaž preganja mojstre, Mitka pospravlja, midva z Mekotom pa prevzameva najtežje opravilo. Gantlemansko, jasno. Zafiksano kelnerco komaj prepričava, da bi rada popila eno švoh kafe. In ko smo že pri majstorih. Jasno, da jih ni takrat, kot je bilo zmenjeno. Na Matjaževo urgenco se začudijo v stilu: »a vi ste to resno mislili, da bi kaj delali?« No, z nekaj zamude po prvem podaljšku le pridejo. In - popravijo! Vsaj zaenkrat zgleda tako. Ampak. Če prav razumem kapitana, je tako zgledalo že večkrat...
Zagoreli penzionisti (in Meko) se okoli pol dveh končno lahko odpravijo. Saj ne, da so pretirano pozni, prav veliko časa pa tudi nimajo več. No, upam, da bodo imeli do Palerma tako enostavno vožnjo kot sva jo imela midva zadnja dva dni. Potem jih čaka pa še celonočno motoriranje. Še fotko za spomin in eno fotko v podpalubje za druge vrste spomin. Spomin, kako naj zgleda klet vsake poštene slovenska barke.
Začnem pretep z mašinami. Ta glavna mi je crknila, ko sem jo prižgal! Puf! In konec. Međik-blu-skrin! Ta-mala še dela in najprej probam poštimat internet. Ne dela. V drugem poskusu - dela. Ok, spodbudno za začetek. Potem se lotim še druge mašine. Imam backup, ki sem ga naredil tik preden smo se odpeljali. Že dolgo noben moj backup ni bil toliko vreden! Najraje bi disk, kjer je tistih nepogrešljivih 50 GB c-particije zavil v vato. Poženem prodecuro, počakam urico in preverim. Ne dela. V drugem poskusu - dela. Uffff... Še dež, ki pada celo popoldne me ne moti več.
Zvečer pa malo naokoli. Vesna na fotke, jaz na pivo. In pico. Pravo, dobro, italijansko pico. Ampak. Sva pozabila. A-ja-ja-jaaaah. Ne gre se na pico ob sedmih zvečer. Do pol devetih ni nič niti v prvi, niti drugi piceriji. Drugih pa itak ni. Tale Riposto je pravo domorodsko mesto, praktično brez enega samega turista. Midva ne štejeva, jasno. Ob pol devetih pa - presenečenje. Kelnerca govori angleško! Prvi človek od slovenske meje dalje z znanjem tega eksotičnega jezika. Nepojmljivo! In to v piceriji, kjer itak znam naročiti po italijansko točno vse, kar potrebujem. Una-pica-kon-prošuto-e-fungi-e-una-bira in dodatek: skuzi-senjora-bira-grande-ala-spina-prego. In ko dobim in ugotovim da je njihov bira-grande kljub mojemu naivnemu pričakovanju po naše le italijanček, sledi takoj, še preden kelnerca odhlača, nov podaljšek mojega monologa: ankora-una-bira-prego. In pica je bila … slastna! Še vedno menim, da imamo v Sloveniji dobre pice. Vsaj v primerjavi z ostalim svetom je tako. Nikakor pa se ne morejo niti v sanjah kosati s temile, ki jih lahko jem v Italiji. Pa je pico tako enostavno narediti. Baje. Samo, tukaj dobim ta-pravi pomodoro in ta-pravo mozzarello. Pri nas pa… no pri nas pa paradajzovo brozgo in naribane ostanke sira. Je menda cenejše in se bolj splača. In sosednja picerija ima tudi to robo, pa itak noben ne bo opazil razlike. Baje.