Ljubljana, Slovenija - Port Ghalib, Egipt

22. februar 2020, sobota

Pred nekaj leti sva se vračala na Malo na Havaje. Ob pol šestih zjutraj sva se odpeljala od doma, ob pol devetih zvečer sva bila na Mali. Petnajst ur. Od tega sva bila 24 ur po letalih in letališčih v transferju. Danes sva se odpeljala ob sedmih zjutraj in bila na Mali ob enajstih zvečer. Od tega tri ure in pol v zraku. Šestnajst ur. Pa naj še kdo reče, da so Havaji daleč in Rdeče morje blizu!

Kakorkoli, spet sem se naučil nekaj novega. Letalsko karto kupiš preko neta, čekiraš se preko neta, kufre oddaš sam (skeniraš boarding pass na telefonu in na boršo nalepiš nalepko, ki prileze iz mašine) in preko meje greš, ne, da bi te videl policaj (vidi te pa mašina, kjer nekako niso možna pogajanja in deset dolarjev v pasošu). Edini živi uslužbenci letališča so le še varnostniki (ki pa se tudi ne pogajajo kaj dosti). Zato pa teče vse hitro in brez vrst. Popolnoma brez vrst! Morda bomo pa v prihodnje spet lahko hodili na letališče tako, kot smo včasih na Brnik. Pol ure pred poletom.

Kufri so prispeli. Polni so bili državnega denarja. V obliki zdravil. Tako je to pri nama: v Slovenijo potujeva z enim kufrom, iz Slovenije pa z dvema. Delta volumna je enak volumnu zdravil.

Pri Vodafoncih (spet brez vrste - nekaj povsem nepredstavljivega pri prodajalcih mobilnosti!) se oskrbiva z dvema lokalnima simkama, ki bosta aktivni čez eno uro. No, ta ura se je malo potegnila v slabe štiri ure, ampak potem je pa vse skupaj začelo delati. Jasno, tisto, česar sem se bal se je zgodilo. WoWiFi je blokiran (v Italiji sem prej preveril in tam je zadeva lepo delala). Pa, saj to sem vedel, a sem vseeno upal. Blokirana sta tudi Skype in Whatsapp. Tako je ostal le še Viber out po zmerni ceni 18 centov na minuto. Ali pa kolobocija z VPN. Pa še nekaj je bilo drugače, kot sem navajen. Namesto 20 GB, ki so mi jih prodali, so mi naložili flexe. Kaj je to, nimam pojma. V kleni arabščini je sicer morda kje celo razloženo, a meni, polpismenemu Balkancu (brati znam le latinico, ne pa tudi arabskih črk) to kaj malo koristi. No, za dvanajst in pol evrov (v evro kešu, brez računa, na uradnem štantu na letališču) so nama naložili vsakemu 10.200 flexov. In po slabem dnevu normalne uporabe imava vsak še vedno po 10.200 flexov kredita. Če bo tako ostalo do konca, me pravzaprav niti ne zanima več, kakšna enota mere je flex.

Hrano morava kupiti in to se nameniva storiti kar v Hurgadi, ki je edino količkaj-toliko mesto ob cesti proti Port Ghalibu. Vesna navija za Metro, jaz za Carefour. Rezultat je nekaj vmes, Awlad Ragab. Ni ravno prvovrstna trgovina, za prvo silo pa bo. Nekaj takega, kot naš vaški Mercator v Novih Jaršah. Itak je pa ura pozna in do doma imava še slabih 250 km. Ampak. Kupujeva za dalj časa in spet se zaplete z mojo polpismenostjo. Rok uporabe me zanima. Tokrat jaz poznam arabske številke. V šoli sem se jih naučil. Ampak, Arabci jih ne uporabljajo. Oni uporabljajo nekaj drugega. Nekaj svojega. Nekaj arabskega, torej. Le kdo bi to razumel? No, Arabka, ki jo pobaram za prevod iz kr-neki številk v arabske številke, to kr-neki očitno zna prebrati. Podobne težave sem imel na zadnje na Tajskem. Obstoječi Malin gasilni aparat bo tako izdelan na Tajskem v daljni prihodnosti, leta štiri tisoč in nekaj (po Budi).