Sunj, Lopud - Slano, Hrvaška

1. junij 2020, ponedeljek

Spanje v današnji noči je bilo spet moteno. Pa ne zaradi pizze ali vremena, ampak zaradi tega, ker nimava glavnega jadra navijalcu in ta obupno ropota, ko se samo dotakne stene jambora. To je nujno potrebno sanirati ASAP! Pokličeva v Dubrovnik in nama podajajo telefonske številke. V Slanem so bolj podjetni in takoj nama naredijo, če prideva. In prideva. Dobro uro je do obeh destinacij in iz Slanega imava krajšo pot v Split, torej je to še bolje.

Priveževa se na gradsko rivo in v minutki je pri nama Ivan. Začne se obetavno. Vodilna vrvica je v jamboru, le da je nisem videl, ker je bila zavezana za dvižnico in potegnjena v jambor. Ko je šla dvižnica ven, je šel tudi vorsprung (ali po dalmatinsko messanger, hmmm…) ven. Pola sata i biće gotovo, je Ivan strumen. Takšna je prognoza za danas. In če se meteorologi lahko motijo, zakaj se ne bi smel tudi Ivan.

Vse skupaj bi lahko opisoval približno tako, kot čiščenje mojega sidrnika pred nekaj dnevi, le da tukaj ne gre za plezanje v sidrnik in pretepanje z vodo, ampak plezanje na jambor in pretepanje s preozkimi odprtinami v jamboru. Najprej sva poskusila vleči od spodaj navzgor. Ni šlo. Potem v drugi smeri, tudi ni šlo. Obe metodi sva izvajala na več načinov, jasno. Namesto vezanja in leplenja vodilne vrvice, sva kmalu poskusila s šivanjem. Tudi nič. Ne gre skozi in pika. Na koncu sva (no, Ivan jo je) napeljala nov mesendžer, ki ga je nekako uspel spraviti skozi jambor s svinčeno vrvjo (prvič sem videl tako čudo tehnike). Tega sva potem prišila na dvižnico in speljala po alternativni poti skozi jambor. Ivan na vrhu (tretjič) in jaz spodaj (tudi tretjič) sva jo nekako povlekla skozi. Eureka! sem zakrulil po šestih urah izvajanja try & fail metod. Samo, da je konec tega mučenja...

Dviganje jadra in ostale malenkosti (vijačenje mehanizma, kovičenje vhodnika, pospravljanje treh štrikov, ki so nosili Ivana v višave - pospravljanje že tretjič, jasno, ker sva bila vsakič optimista) so minile kot bi rekel keks. Na srečo je bil Ivan tisti, ki je plezal na jambor in jaz samo asistent. V tem primeru asistent dviga glavnega izvajalca na vrh jambora. Hic!

Ko je vse urejeno, se končno usedeva v kokpit in popijeva pivce za živce. Več pivc, nekaj ciprskih in nekaj hrvaških. Potem bi midva z Vesno na večerjo, ura je šest popoldan. Pa pride inkasant in naju lepo prosi, če bi se raje sidrala v praznem zalivu. On mora kasirati (400 kun je ceha za privez na rivi, high season - itak sva pa edina turista). Ampak, midva bi pa na večerjo. Gledajte, preko dana sam vidio, da radite i sada vidim, da ćete biti gosti naše konobe i to je besplatno. Ali posle osam na veće može doći kontrola. Molim lijepo, ja nemam srca, da vama uzmem 400 kuna, to je cijena za čarteraše. Ali red je red i ako mene uhvate, da ne radim...

Razumeva ga, greva na večerjo in potem sto metrov stran na sidro. Vesna je s školjkami na buzari zadovoljna, omaka je bila odlična. Jaz sem se z ribjo juho nasral. Upal sem, da so v zadnjih petnajstih letih začeli kuhati take juhe, kot povsod drugje po svetu, pa jih niso. Voda, koščki kuhane ribe, paradižnikova mezga in riž. Le kosti ni bilo, kar je bila včasih stalnica. Kakorkoli, omako za mušule znajo narediti, juhe pač ne. In lignji z blitvo so bili tudi v redu - samo tega pa kuhar že skoraj ne more faliti (friški jadranski lignji - made in japan).