Przina, Korčula - Le Meridien, Split, Hrvaška

3. junij 2020, sreda

Malo po zori izplujeva. Sama sva bila v zalivu, sama sva na morju. Čarteristi še spijo po marinah. No, nisva čisto sama, na mirnem morju je kar nekaj čolničkov, domačini so skočili po kosilo. Ribiči iz vode vlečejo parangale, vsaj na kakšnem so sigurno tudi ribe.

Dopoldan je morje mirno, omembe vrednega vetra ni, jadra pred Korčulo sicer dvignem, pa jih zelo kmalu tudi pospravim. Sedaj nisva več sama, na poti do otoka Lesine (po hrvaško se mu reče Hvar) je nekaj pleasure crafta ves čas na vidni razdalji, tri ali štiri vidim v vsakem trenutku. In še nekaj ribičev. Motorirava in proizvajava vodo. V marini za priključitev na vodovod zahtevajo 30 kun. Na dan. Mogoče pa po tej tarifi vodo odkupijo od naju? Mogoče bova pa v marini buzinirala?

Malo po poldnevu naju obišče veter in zadnjih 20 milj nekaj časa lepo jadrava, zadnji konček poti pa je spet bonaca. Ko jadrava, jadrava lagano engleski, lagano džentelmenski. Po planu sva pozno popoldan v hotelski marini Le Meridien. Še dobro, da ni vetra. Ožja, meni poznana, marina je samo še v Barceloni. Tudi tista je nobel. Družbo nama v marini delajo podobna plovila, kot nekoč v Porto Cervu. Tam sva bila privezana na dinghy pontoonu in bila tam najmanjši dinghy, edini z jamborjem. Tukaj ni tako hudo, je pa podobno. Tudi tukaj je Mala petnajst metrov višja od druge najvišje barke.

In potem! Potem pride babi na svoj račun. V objem ji padejo vnuki. Da ne bo pomote, objem je na meter in pol razdalje in vsi so okrašeni s pustnimi rekviziti. Vse se odvija v skladu z novodobnim bontonom. (Nakladam, pa kaj!) Kakorkoli, zvečer se odpeljeva v njihovo vilo, nekaj kilometrov stran in večer se zaključi z braaiado. Logično.