Pytaghorion, Samos, Grčija

28. september 2020, ponedeljek

Ob devetih Zlatka, seveda, ni bilo. Malo po deveti sporoči, da pride ob štirih popoldan. Niso mojstri še končali. Ah, ja... Tolažim se s tem, da itak jutri ne bo vetra in da itak ne bi nikamor izplula. Vsaj ne daleč.

Pa se lotiva službovanja in ko končam, še ribanja palube. Vroče in vlažno je kot v tropih. Znoj kaplja in curlja. Največkrat kapne kar z vrha nosa. Ventilatorji delajo s polno paro. Ko poslušam, kako je na Jadranu mrzlo in kako sneži v Sloveniji, mi je jasno le to, da dobrine niso enakomerno porazdeljene po celem svetu. Razen pameti, seveda. Te imamo vsak zase vedno dovolj.

Pandemija. Vrla oblast vse počne v dobro ljudi, da bi jih zaščitila pred tem groznim virusom. Povsod po svetu. Za eno večjih nebuloz sva izvedela sinoči. Nova Kaledonija bo ostala neprodušno zaprta do 27. marca 2021. Sicer v državi ni niti enega okuženega, ampak oblast ščiti državljane pred katastrofo. Enostavno jih je dala v zapor. Tam se ne bodo okužili. Simpl ko pasulj. Tako hudo menda niti v Severni Koreji ni. Upam samo, da naš vojaško izšolani šef kaj podobnega ne uvede še v Deželici.

Kakorkoli, Zlatko popoldan ne pride. Seveda tega ni javil sam od sebe. Na moje vprašanje, kakšna je situacija, je odgovoril, da pride jutri. Avrio. In da navitja niso popravili. Joj, brez tega bi bilo itak lahko narejeno že v soboto. Pa se spet tolažim, da jutri ni vetra. Slaba tolažba. Brez vetra in z motorjem se bi tudi morda dalo pluti.

Večer je zato sper delaven. Saj, prilika je, da naredim tisto, kar bi sicer prestavljal. In ne da se nama iti na sprehod v mesto. Avrio.