Vela Luka, Korčula, Hrvaška

27. november 2020, petek

Zbudim se v popolnoma mirno, sončno, a hladno jutro. Lotim se službovanja in nekaj stvari naredim. Potem me premaga vreme zunaj. Sredi dneva je sicer še vedno precej hladno, a na sončku je zunaj prav prijetno kofetkati. Vesna je v raziskovanju Vela luke jaz zvabim Tomaža in Mirijam v marinski kafič. Še zadnjič letos lahko sedimo na sončku, pljuckamo kavo in klepetamo. Od jutri dalje je lockdown. Razidemo se šele, ko se sonce pusti za hrib nad zalivom.

Prav veliko nisem hodil naokoli, a tisto malo je bilo dovolj, da sem opazil precejšno razliko med Italijo in Hrvaško. Tukaj (skoraj) nihče ne nosi mask, v Italiji so jih (skoraj) vsi. Pravzaprav so bili v Italiji maškare vsi, razen Arabcev. Ali z drugimi besedami Italija je bila popolnoma pod vplivom muslimanske kulture, Hrvaška, kot kaže, še dolgo ne bo podlegla in se trdno drži na svoji poziciji v tem spopadu civilizacij. Tudi prodajalke in prodajalci so večinoma brez mask. Le kelnerice so muslimanke.

S Chasse Spleen se spet srečamo za večerjo. Zadnjo večerjo. In čas izkoristimo do zadnje minute. In še malo čez. Uro po uradnem zapiranju in hkrati uro po začetku lockdowna šele zapustimo konobo. Bali smo se, da bo izbira jedi tik pred zdajci nična (kateri oštir pa bo nabavljal robo, če bo prisiljen zapreti oštarijo?), pa niti ni bila prav slaba. Primerna pač dalmatinskim razmeram, a za corona-time čisto spodobna. Vseeno pa nam je bilo bolj pomembno druženje, kot pa kulinarika. Druženje brez mask in brez pogoja, da smo ožja družina!