Poreč - Umag, Hrvaška

3. december 2020, četrtek

Bolj, ko se bližava Izoli, slabše so marine. Že na Malem Lošinju so nama na mestnem pomolu zaračunali marinsko ceno. V Poreču je bil privez z nekaj popusta še vedno dražji, kot kjer koli v (dragi) Italiji. In prepovedali so nama se privezati bočno (na popolnoma prazen pomol). V Umagu imajo pa samo avgustovske cene. Celo leto! Pa to bi človek še nekako prenesel. Hujši je odnos (lenega) marinerota in predvsem sama konstrukcija marin v hrvaški in slovenski Istri. Vse po vrsti so zgrajene narobe. Namesto pontonov s fingerji, ki so nujni pri metru bibavice, so pomoli betonski in ob oseki človek pleza po bregu navzgor, pri plimi pa po bregu navzdol. Saj, če bi šlo za brezplačno ribiško luko, bi to nekako še razumel, ker gre pa za marino (cenijo se, kot da so up-market, hmmm?), je to nevzdržno.

Danes se nadaljuje pretepanje z birokrati. Nisva še končala včeraj, ne. Prijatelji nama svetujejo, kako priti preko meje s čim manj težavami. Ej, kako bi bilo življenje enostavno, ko bi imeli sposobno vlado, ki bi znala pripraviti zakonodajo tako, da ljudi ne bi po nepotrebnem maltretirala (upam le, da jim maltretiranje ni namen, ampak samo neznanje). Še v stari jugo vojski je bil na koncu pe-esa pripis "ako se drugčije ne naredi". Tukaj bi tudi lahko bil in policaj na meji bi lahko ocenil, da pač ne predstavljava grožnje celemu narodu, če prideva čez mejo iz aseptične okolice v okuženo državo. In naju ne bi moril z nečloveškimi predpisi.

Ja, kar malo sem znerviran zaradi vsega tega cirkusa. Pa pravzaprav ne bi smel biti. Celo to covidno sezono sva izredno dobro speljala v primerjavi s tem, kako bi se lahko imela zanič zaklenjena v lastni državi. Lepo sva potovala naokoli, malo se pretepala z uradniki, sicer pa uživala svobodo. Še vedno imam edino masko, ki mi jo je podaril prijatelj v Puli pred petimi meseci. V malih oglasih za to masko bi pisalo »malo rabljena, kot nova«. Res je, ne smem se preveč pritoževati...

O plovbi pa danes ni veliko za napisati. Bila je kratka in vsega 13 milj sva prejadrala s solidnim bočnim vetrom v ne prevelikem valu. Preostali čas dneva sva zato lahko izkoristiva za službovanje. In po službovanju je na sporedu kino. Pa kmalu v posteljo, jutri spet vstajava s petelini, da izpeljeva dvoje prečkanj meje in en dvig barke na suho.

Zvečer preberem, da je ustavno sodišče razveljavilo vse omejitve gibanja. Jutrišnja pot domov je tako odprta brez ovir. Samo. Ali to policaji vedo?