Umag, Hrvaška - Izola, Slovenija

4. december 2020, petek

Tako, pa je barka spet na domačih tleh. Moja lepa, pametna, preudarna in prijazna prijateljica Moana, polinezijska boginja morja, naju je tudi letos varno vodila po različnih morjih. Slabih 5.200 milj je pod kobilico pridobila Mala in na vsej tej poti se nama ni zgodilo nič hudega. V nobeni resni situaciji se nisva znaša, nekaj peščenih neviht sva preživela v Rdečem morju, nekaj neviht na Jadranu, to je bilo pa tudi vse, kar spada v kategorijo slabega vremena. Sredozemski orkan, medican v septembru, je odpihnila daleč stran od Male. Hvaležen sem ti, Moana, za modro načrtovanje poti, čeprav se zato ne bom mogel hvaliti s strašnimi junaštvi na viharnem morju. Bolje je tako. In modro je poslušati tisti slavni angleški pregovor, ki govori o tem, kdo gre v težko morje. Mala že ne. Ja, lepo je imeti boginjo na svoji strani.

Nimam pa na svoji strani policije. Že včeraj sva se zmenila s Hrvati, da prideva ob sedmih zjutraj. Celo malo sva zamudila. Ampak, oni so še bolj. Eno uro je trajal postopek clear-outa, ki se je začel z veselim medicincem in končal s ta istim človekom s povešenimi ušesi. Policaj me je prepričeval, da rabim test covid (ki ga bo njegov prijateljček, vojni dobičkar, pač naredil za sto evrčkov). No, po malo razlage, da midva delava clear-out in po vprašanju, če ve, kaj je to clear-out (kje je Ubli, kjer sva delala clear-in že ni vedel), test le ni bil več potreben. Lahko ga delava pa prostovoljno. Ah, ja...

Še dlje je postopek trajal v Sloveniji. Več kot eno uro se je prijazen policaj trudil, da naju bi prešvercal preko meje, pa mu ni uspelo. Tudi, ko sva mu že večkrat povedala, da se nama mudi in da je že v redu tako, kot je, je prišel na plan z novo finto. Spet neuspešno. Večkrat tako. In krepka ura je bila naokoli, ko sva smela nadaljevati plovbo. Kako ti mejni prehodi izgledajo na višku poletne sezone, si le s težavo predstavljam. Upam, da sva jih le zmotila v zimskem spanju in so pač izkoristili priliko, da so se s čim zamotili. Prav veliko prehodov mej (v svoji 24/7) službi v decembru po vsej verjetnosti ne beležijo.

V Ladjedelnici naju pričaka Stevan, in pomaga pri privezovanju v bazen (delavcev, jasno, ni na spregled). Izredno lepo presenečenje! In potem gre Mala na lift in na šklocne. In midva v kombi, skupaj z vso hrano iz hladilnika in oblačili, ki jih sicer jemljeva s seboj v hotele. Via Ljubljana.

No, do sem vse lepo in prav. Zakomplicira se, ko med vožnjo dobim od Bogdana sporočilo "Vidim na Marine Trafic, da je Mala že na kopnem." A-joj! Tega ne bi smel videti, ker sem AIS izklopil, ko sva pristala. Očitno ga nisem. In ostalih instrumentov tudi ne. Vsi skupaj trošijo več energije, kot hladilnik in zamrzovalnik skupaj. Barka ni priključena na elektriko, naslednje dni bo oblačno in deževno in tako bom ostal brez akumulatorjev... Pa me iz zagate spet reši Stevan. Obljubi, da bo skočil na barko in pogasil vse, kar je ostalo prižganega.