Izola - Stoja

10. junij 2021, četrtek

Šele letos sem spoznal, kako lepo sva se imela lani. Ko so mi lansko leto prijatelji opisovali domače razmere, sem bil prepričan, da pretiravajo in malo teatralizirajo. Letos sem uvidel, da je življenje v deželici v resnici še hujše, kot so mi ga slikali. Sedaj si kar ne morem predstavljati, da sem ob povratku, 4. decembra lani, dal na obraz svojo drugo masko (prvo mi je podaril prijatelj v Puli sredi junija). Kljub temu, da sva robantila nad zaprtimi lukami, sva lahko svobodno plula, najprej po Rdečem morju, potem pa še po Mediteranu. In letos? Zaprli so naju v Deželico! Nikamor nisva smela. Če pa sva kam le uspela priti, sva se morala igrati maškarado. Sočustvujem s šolarji, ki so bili zaprti doma. Sam sem skoraj padel v depresijo zaradi tega. Če ne bi konstantno kršil nesmiselnih odlokov, bi se mi verjetno zmešalo in bi končal na pločniku pod Nebotičnikom. Kot žrtev korone, seveda. Ampak, kršenje pravil ni moj stil. Tega normalno nikoli ne počnem. To je le zadnja faza samoobrambe organizma ob napadu totalitarizma. To je nekaj, kar se pri meni pokaže samo v vojni.

Ampak, luč na koncu tunela je (zaenkrat je to še vlak, a upam, da vozi vzvratno). Danes sva se končno odvezala iz Marine v Izoli, kjer nama je Miran brezplačno odstopil svoj privez (le kako mu je to uspelo?) in nama prihranil denarčkov za 250 litrov nafte. Ta se je od lani podražila za 25%. Lani je nisem hotel natočiti, da bom imel svežo. Očitna napaka. Bova pa več jadrala. Sicer ne vem (ob vseh teh dnevnih spremembah predpisov in odlokov), ali veter že računajo in ali mora tudi veter imeti negativni kovidni test, da se ga sme uporabiti v jadrih, ali kako? No, mislim, da zaenkrat še ne. Kakorkoli, hvala, Miran!

Polno natovorjena Mala (s petnajst centimetri več greza, kot v trenutku, ko je zaplavala v Ladjedelnici v Izoli pred petimi dnevi) je tako izplula proti jugu. Registracijska ovira je bila premagana v ponedeljek, poslovilna v torek in počivalna v sredo. Ovir torej ni več. V trupu nosi mala barčica skoraj pol tone vode in podobno veliko goriva. Balansirana je tudi količina piva in vina (vsakega po krepkih sto enot). Oglja je dobrih deset vreč in mesa v zamrzovalniku je temu primerno. Vse je usklajeno. Le ustekleničene vode je bilo vkrcane precej manj, kot jo bova verjetno spila v eni sezoni. Vodo bova stekleničila sproti. Ali pa pila vino.

Mejne formalnosti sva naredili v Piranu v dveh minutah in v Umagu v uri in pol. Na obeh koncih je bila Mala edina barka. Naši so delali s papirji, kulijem in štampiljko, sosedje z računalnikom. Ali-kompjuter-ne-radi-to-znamo-već-nekoliko-dana-nije još-sezona. Pa je morala Vesna, kot dežurna klirinovka, peš na drugi konec Umaga v turistično društvo, kjer so ji na njihovem kompjuteru (in Vesninem telefonu, kjer domuje internetna banka) le omogočili tisti del klir-ina, ki se mu reče turistična taksa. In luški kapitan je bil ob njenem povratku iz Turističke zajednice seveda na marendi, pa je bilo treba tudi to počakati. Le zdravstvene formalnosti so minile brez težav. Sprejeli so rumeno knjižico, kot dokazilo o nekužnosti. Ja, to je napisano s kulijem, podpisano in poštempljano. To deluje. To ni kompjuter...

Neverjetno je tudi to, da sva zelo verjetno motorirala po vetru navzdol (vidi se katero knjigo berem, mar ne?). Vetra je bilo pač premalo. Za najino smer. Za v Italijo ga je bilo ravno prav. Ampak, midva sva klirana za Hrvaško in v Italijo pojdeva, ko se bodo Italijani kovidno skulirali. Ali pa ne pojdeva. Premik v Italijo je neverjetnostna funkcija z več spremenljivkami, kjer kot najpomembnejša nastopa neverjetnost nošenja mask. (Res sem padel pod Douglasov vpliv, ni kaj.)

Neverjetno popoldne mine v telefonskih pogovorih. Najprej kličem jaz, zanima me sidrišče v Stoji. Ga kdo pozna? Aleš mi iz nemškega gorskega zdravilišča sporoči pravo informacijo. Vrževa sidro in se verjetno sidrava neverjetno dobro. Sama sva. In množica čolničev na bojah. Potem iščem laserski daljinomer. Novo igračo, da bom lahko izmeril oddaljenost od obale. Pa ga ne najdem. Verjetno sem ga spravil na neverjetno mesto. Pa ga nisem. Ko ga najdem, vem. Neverjetno, ampak, nahajal se je na najbolj verjetnem mestu.

To je bilo popoldan. Vsak dan za popoldnevom pride večer. Danes tudi. In z večerom telefonski klici, kjer me ljudje sprašujejo: "Neverjetno, zakaj še ni dnevnika?" Pa odgovorim: "Verjetno bo še danes." In tudi bo. In sedaj tudi je. In potem greva spat.

Jutri se z neverjetnostnim pogonom (verjetno je tu mišljeno brezplačno gorivo in ne Douglasova, fiziku težko razumljiva neverjetna pogruntavščina, op.a.) premakneva v sosednji zaliv.