Poros

14. september 2021, torek

Da vse le ni tako lepo, kot se je zdelo še včeraj, poskrbi teta inkasantka. Ne briga je, če sva na privatnem privezu, takso državi je vseeno treba plačati. Še vesela naj bova, da tudi lastnik priveza ne zahteva plačila. Ufff… Precej neobičajno za Grčijo.

In še posebej neobičajno za prečudovite zalive. In ker smo že v prečudovitem zalivu, naj kot tak opraviči svoje ime. In svoj sloves. Zamenjam še olje v motorju. Točneje, Lidlova električna pumpa ga zamenja.

Malo se igram z meritvami Malinih trakcijskih akumulatorjev, priklapljam posamezne banke, jih izklapljam in merim tok in merim napetost. Kaj drugega z instrumenti, ki jih imam na barki (šestilo, gumijasto kladivo, sekundno lepijo, ipd.) itak ne morem. Pri tem enkrat po pomoti izklopim vse. Ker smo v prečudovitem zalivu, naenkrat ostanemo brez vode v rezervoarju. To je slabo. Dobro pa je, da sva v prečudovitem zalivu. Lahko se lotim in razstavim sprednjo kabino, da pridem do super-truper UV senzorja nivoja vode v tanku. Potem ga odstranim, malo pobožam in vse skupaj v obratnem vrstnem redu nazaj sestavim, da kup plošč spet izgleda kot sprednja kabina.

Ko zaliv ni več prečudovit, je ura že primerna za kosilo. Vesna je končno prišla na svoj račun in okusila, kaj tako radi jedo Italijani. Morski ježki, vsaj če se moj okus vpraša, spadajo v kategorijo hrane z oznako "zanimiva". Mislim pa, da jih tudi Vesna nekaj časa ne bo več naročila. Za najesti sva pa tako ali tako naročila tudi ribe, ježkov je bilo odločno premalo v porciji.

Še na drugo stran preliva se zapeljeva, na celino. Kako drugače je tam! Za plovno pot širok preliv ločuje otok od celine. In turisti, jasno, se gužvajo na otoku. Na celini jim ni zanimivo. Pa je popolnoma enako. Le gužve ni.

Kakorkoli, počasi imava te gužve dovolj. A kam naj greva? Poizkusila bova odpluti na Kiklade, na kakšne manj oblegane otoke, če se bo dalo. Upam, da ne v prečudovite zalive.