Panormitis, Simi - Seskli

22. oktober 2021, petek

Odločiva se za izlet za kopanje in potem greva nekam prespati. Najbližje je zaliv na zahodnem delu Sesklija. Morje je lepo, sama bi bila, a je le malo preveč vala. Zaliv je odprt na zahod in, čeprav zelo lahen, zahodni veter naredi val, ki se vali točno v zaliv. Greva na drugo stran otoka, tam je zaliv, ki ga že poznava in tam bo mirno.

Ampak. Ni bilo mirno. Točneje, bilo je mirno kar se tiče vala in vetra, ni bilo mirno, kar se tiče zvočnih učinkov. Četudi ni bilo poljskega didžeja. Med vožnjo naju namreč prehiti Pozejdon, poln beguncev. In zavije točno tja, kot midva. Pevsko in pivsko navdahnjeni begunci, ki visijo preko vseh ograj in sedijo celo na strehi barke, takoj navalijo na obalo in se razporedijo okoli roštilja in miz. In krulijo svoje lepe pesmi. Bolje rečeno, za njih lepe pesmi. Torej se ne priveževa. Sidrava se, da imava svoj mir. In plavava. Neta ni, strežniki so izklopljeni in po četrti uri, ko begunska kriza mine, spoznava, kaj je to nirvana. Buda je že vedel, da je nirvana doma na Seskliju.

Sprehod po otoku razkrije skrivnost beguncev. Danes je bil zadnji njihov transfer na ta otoček. Letos. Drugo leto jih bodo organizatorji prebegov iz dela na lenarjenje poskušali pripeljati še več in še večkrat. Roštilj, ki je bil lepo priklenjen še pred enim tednom in je čakal na nov dan in novo tranšo sestradanih, ki visijo preko ograje na ladji, so danes pobasali s seboj. In mize zapakirali za zimsko spanje. Sezona begunskih ladij se nepreklicno bliža koncu.

Razjasniva tudi misterijo, ki je ostala od prejšnjič. Na vrhu hriba ni samostan, ampak kmetija. Kmetija brez kmeta. Pravzaprav brez kogarkoli. Vendar s solarnimi paneli, postavljenimi v senco na severno stran poslopja. Verjetno zato, da šparajo akumulatorje pred prenapolnjenem. Otok, velikosti Ilovika ima tako konfiguracijo, da so naokoli hribi in strma pobočja, ki padajo v morje, na sredi pa kotlina z ravno zemljo, primerno za kmetovanje. Otok premore tudi precejšni čredi ovac in koz. Slednje so uničile že večino makije do višine, do kamor še dosežejo. Kmalu ne bodo imele več kaj jesti. Je Seskli kozji Rapa Nui?

Iz (novega) pomola mimo (nove) cerkvice in (nove) poljske mehanizacije do (nove) hiše na vrhu hriba vodi (nova) betonirana cesta. No, cestica, široka za en avto. In po bregu fino narebrena, bolj točno, nakopitena. Ko so položili beton, so še po svežem nagnali čredo koz, da so pustile svoje sledi v betonu, kot nekoč dinozavri v blatu. To bi bilo zanimivo za arheologe čez nekaj sto let, če ne bi bilo zgrajeno v času potrošniške družbe. Trajanje tako zgrajenih objektov je omejeno na nekaj let. Da se lahko potem proda novo zadevo. Itak je pa vse skupaj narejeno skoraj sigurno z evropskimi sredstvi za razvoj podeželja. Na neobljudenem otoku. Tudi nova cerkvica spada v kategorijo razvoja podeželja.

Ob mraku priplujejo Genovčani, spustijo sidro v šoder (danes bo itak bonaca), pogasijo vse luči (vključno s sidrno) in prižgejo muziko, ki ji nekaj glasnosti dodajo še sami v stilu karaok. Zato, da so opazni (bolje, oslišni) in se ne bi kdo zaletel v njih. Najbrž. No, roko na srce, tudi ti poljskemu didžeju ne sežejo niti do kolen. Ampak. Ali res tako izgleda nirvana?