Stefanou - Livadia, Tilos

9. november 2021, torek

Popolno brezvetrje je in temu ustrezno je tudi valovanje morja. Ni ga. Čisto nič ga ni. Tako mirno morje redko vidim. Zapeljeva se do konca zaliva in spotoma najdeva še nekaj predelov, kjer bi se lahko sidrala za kopanje. Sidrava se in potem takoj v vodo. Obema se zdi toplejša, kot pred dvema dnevoma. Ko preveriva, je res. Za eno stopinjo se je morje ogrelo in jih ima krepkih 23 stopinj. Novembra. Neobičajno je in možno le zato, ker je že nekaj dni popolna bonaca in sonce uspe ogreti vrhnjo plast vode.

Na koncu zaliva ni neta in čim prej bi se rada vrnila nekam, kjer je. Prekletstvo dela. Sicer pa je za beleženje dogajanja spet en dolgočasen dan. Jaz plavam nekaj minut, Vesna nekaj ur. To je vse. Počasi se spreminjam v tistega, ki vsak dan za zajtrk pije kavico. In to vestno zabeleži, da so o tem sila pomembnem dejanju seznanjeni vsi.

Priveževa se v luko. Proti jutru naj bi začelo pihati in jutri naj bi bilo vetrovno. Ne bo za kopanje, zato je vseeno, če sva na privezu. No, še boljše je tako, greva vsaj lahko malo naokoli. Priključiva se na elektriko, predvčerajšnjim sva se naučila, da je tu vse zastonj. Pa sva se narobe naučila. Pride inkasant. Privez je gratis, elektriko pa je vseeno treba plačati. Enkrat. Ne glede na to, koliko časa bova ostala. Fair enough. No, tudi vodo bi bilo potrebno plačati, samo vodo lahko narediva sama, če imava elektriko.

Preostanek popoldneva delava, zvečer greva na kozarček. Da sva vsaj malo med ljudmi.