Livadia, Tilos

11. november 2021, četrtek

Nekaj vetra in vala je ostalo dopoldan in Vesna se je odločila, da ne gre plavat. Dan bo izkoristila za delo. No, če ona ne bo plavala, potem lahko ostaneva na privezu. In jaz grem lahko na sprehod.. Tokrat se odpravim na ogled še enega ghost towna. Gera. Pravzaprav me je bolj, kot sama zapuščena vas, pritegnil zaznamek na guglovih mapah, da so v bližini tudi ostanki antičnega mesta Gera.

Najprej je cesta asfaltirana, potem je makadam, sledi mulatera in na koncu brezpotje. Sprehod je precej atraktiven, razgledi izpod skalnih previsov, lepi in kar je najpomembnejše, na celi poti ne srečam žive duše (saj koze menda nimajo duše, ali kako?). Do vasice Gera so zgradili prav spodobno mulatero, ki je precej bolje ohranjena, kot italijanske iz prve svetovne vojne v Posočju. Pravzaprav je ta tukaj ohranjena v popolnosti. Kar pa ne drži za vasico, ki je en kup razvalin. In še manj za antično Gero, ki niti kup razvalin ni več. Točneje, sploh je ni. Vsaj sredi brezpotja, tam kjer jo je postavil gugl, je ni.

Štiri dobre ure je trajal sprehod, dolg natančno 23.332 korakov in ob povratku sem na dušek izpil liter in pol vode ter se takoj odpravil na dvojno pivo v bližnji kafič. Ja, kljub temperaturam malo nad dvajset stopinj, sonce še vedno lepo greje in izsuši človeka. In to na tak dan, ko se to niti slučajno ne bi smelo zgoditi. Danes je namreč štajersko novo leto, drugod poznano pod imenom martinovo. Razumljivo je torej, da se z Vesno zvečer udeleživa praznovanja tega največjega slovenskega praznika. Vsa slovenska diaspora na tem otoku je zbrana in veselo nazdravlja.

Po večerji eni v kino in drugi nad križanke. Jutri zgodaj vstajava in z južnimi vetrovi kaniva potovati na sever.