Makronisi, Arki - Pithagorion, Samos

18. november 2021, četrtek

Preden izplujeva, ustekleničiva vodo. V luki tega ne počneva. In potem se zaženeva v veter. Nekaj časa ga je preveč za polna jadra, ko pa zapustiva vetrovni pas okoli Arkija, ga je ravno prav. Tudi smer je v redu in vse kaže, da bova v enem tacku priplula v marino Pithagorion. Pa se mimo pripodi zametek nevihte, pomeša vetrove (ok, pomešani vetrovi so bili zametek nevihte) in kar naenkrat sva obrnjena proti Turčiji. V naslednji uri se potem smer spet povrne v prvotno, a škoda je bila storjena. En tack sva pridelala. Če je bilo na začetku vala za dobrega pol metra, je pod Samosom morje popolnoma mirno. Ni pa to topla plovba. Dolge rokave in dolge hlače sem nataknil, pa še me (skoraj) zebe. Oblačno je in vetrovno. In morje ima še stopinjo manj, kot včeraj. Ni kaj, cena plovbe na sever. No, vsaj ob privezovanju nama je bilo vreme naklonjeno. V marini vlada čista bonaca.

Mihalis nama tokrat dodeli prostor tik ob taverni. Saj, ker naju ne bo tukaj, je to čisto ok, še gostilniški wifi bova lahko kurila. Če pa bi na barki živela, bi imela raje katero izmed bolj mirnih lokacij. Marina je namreč precej redko naseljena, tako po oceni, manj kot pol privezov je zasedenih in lahko bi izbirala.

Po grško se ne mudi s podpisom pogodbe. Avrio. To pomeni v tem primeru v ponedeljek, ker ob petkih se itak ne dela. Točneje, najprej v ponedeljek, lahko tudi kasneje. Se pa zato mudi z Damirom na pijačko. In klepet. V (edinem) kafiču v marini. Pri Marku. Ki pa je tako zelo zaposlen z nami, ki smo (skoraj) edini gosti, da med službovanjem ujame samo enega lignja. S pomola. S harpuno. Težak je njegov život, težak!

Tako, nekaj časa bova preživela tukaj in potem se spraviva na frčoplan in odletiva domov. V okuženo Slovenijo, kot berem. Čas do odhoda bova pa poskusila aktivno izkoristiti.