Pithagorion, Samos

27. november 2021, sobota

Pa imam zgodbo! Končno sem pravi jadralec. No, skoraj. Zgodba ni o meni, ampak o sosedu. In Marku, kafič mojstru. Obema je sinočnji veter naredil škodo. Jadrnici na sosednjem pontonu je raztrgal sprednje jadro, Marku pa polomil tendo nad zunanjimi mizami. Tako močno je vleklo. Sigurno je bilo vsaj 100 vozlov, prepričan sem. Lastnoročno sem videl na svojem GPSu. No, nisem čisto prepričan ali je bilo 100 vozlov ali 100 km/s. Ali pa je bil takrat morda telefon obrnjen v kurz 100? Pa ni pomembno, stotka je bila in pika, midva sva to preživela brez posledic. In s tem imava zgodbo za pripovedovanje vnukom ob tabornem ognju. Samo, oni mi ne bodo verjeli, saj vendar niso več tako naivni. Bolje da jo pripovedujem v marinskem bifeju, tam je bolj prizanesljiva publika.

Danes narediva inventuro vinske kleti. Pod prisilo. Piksna soft drinka je počila in v kleti je bila poplava. Ni nama preostalo drugega, kot vse potegniti na plano, lepo obrisati in zložiti nazaj. V skladu z Newtonovim mišljenjem je cukrasta tekočina lepo pritekla iz vrha skladovnice vinskih flašk na dno. In med potjo srečala žlahtnejše od sebe. Hja, to se zgodi v potrošniški družbi, ko nič ni več narejeno tako, kot je treba. Še embalaža ne. Ali pa je morda piksna počila zaradi širjenja prostora, kdo ve? Kakorkoli, petinpetdeset flašk vina še imava (podatek je točen le v trenutku inventure, op.a.), kar bo verjetno zadostovalo za prvi teden po vrnitvi. V tem času greva pa lahko v trgovino po kakšnega južnoafričana. In to ni še vse, kar je na plano prinesla inventura. Celo eno plastenko tonic waterja tudi imava. No, resnici na ljubo, tej je rok uporabe potekel že pred tremi meseci (vsebini, ne plastenki). Ne bo čakala na vrnitev (niti vsebina, niti plastenka).

Aegean nama da bordinge samo do Aten, naprej naj se pa sama znajdeva, pove. Kasneje se premisli in dobiva še QR kodo tudi za let do Benetk. Anitta končno pride po plačilo. Zajtrkujeva tisto, kar imava še v hladilniku. In sosed, francoz brez znanja angleščine, sedi na sončku pri Marku. Veliko se torej ne dogaja.

Ni druge, kot da se premakneva na opoldansko kavico v Pithagorio in malo spočijeva od vseh teh napornih dopoldanskih dogodkov. Po kavici v kafiču zavijeva še na kosilo v edino odprto oštarijo z morsko hrano na rivi. Ribice in rakce bi jedla, preden zapustiva Sredozemlje. Pa se spet izkaže, da grške birtije niso nek presežek, čeprav sediva skupaj Mihalisom in ostalimi lokalci. Le krasi meze je bil dober - pošten kozarec vina in krepka porcija hobotnice, vse skupaj za en evro ceneje, kot samo pivo pri Marku.

K Marku pa vseeno zavijeva na pijačko in klepet pred spanjem. Skupaj z Damirjem. Ker piha južni veter (zaenkrat še precej blago) je tudi ponoči sedeti zunaj v kratkih rokavih (in brezrokavniku) prav prijetno. Ko Vesna in Damir zapustita dogajanje, malo pobrskam po spletu. In sem zgrožen. Znanstveniki so ugotovili, da čas lahko teče tudi nazaj. Točneje, naprej in nazaj. Hkrati. Res, da so to ugotovili samo na kvantnem nivoju, ampak ker po mojih dosedanjih izkušnjah ta svet vpliva tudi na moj svet (če samo pomislim na neverjetnostni pogon in podobne zadeve), se čisto lahko zgodi, da se v ponedeljek čas obrne. Potem bom namesto v Ljubljani, sebe spet našel na Samosu. Čas bi se v tem primeru nekaj časa vrtel nazaj, preden bi se spet zavrtel naprej. Komplicirano do obisti! Mislil sem, da viharni veter vpliva na polete letal, sedaj pa vem, da je viharni veter še neprimerno bolj huda zadeva. Viharni veter lahko obrne čas.