Pithagorion, Samos - Ljubljana

29. november 2021, ponedeljek

Veter se proti jutru dviguje in malo me skrbi, če ne bo morda let odpovedan. Damir naju zapelje do letališča in tako odpade potreba po taxiju. Hvala, Damir! Pogled na telefon pove, da je naše letalo na poti na Samos. To je dober znak.

Včeraj sem si na telefon naložil vse žive QR kode, vključno s kodo letalske karte in z boarding passoma za oba leta do Benetk. Pa se strumno nameniva na baggage drop šalter. Boršo (ki presega dovoljeno kilažo, pa se vrla Grkinja ne zmeni za to) vržem na trak-vago in vljudno vprašam, če naj pokažem boardin pass in/ali karto. Nou-nou-bordin-pas-jor-pasport-parakalo. Osebna izkaznica je bila ok in v roko dobim dva boarding passa, borša gre v zakulisje in do Benetk nimava več nobenih formalnosti. Ah ja, le zakaj sem potem delal vse tiste kolobocije okoli čekiranja včeraj v kafiču ob kavici? In zakaj sem vse skupaj tudi sprintal za vsak slučaj, če telefon crkne? Pokažeš osebno izkaznico in Aegean te pripelje domov. Voila!

Let je bil ahead of time in relativno miren, tudi pristanek je bil čisto spodoben. Očitno je osiveli pilot izkušen maček, ki mu ni bilo težko leteti v okoli 200 km/h jet streamu v nos in pristati pri 80 km/h bočnega vetra. Pa mu nihče v skoraj razprodanem letalu ni ploskal. Štiri leti dnevno so med Samosom in Atenami. V polnih letalih. Koliko jih ima pa Ljubljana z (recimo) Frankfurtom? Štiri dnevno sigurno ne. Običajno so bili bolj prazni, ko je letela še Adria. Ima pa zato Adria na atenskem letališču še vedno lounge za imetnike svoje frequent flyer kartice. Ne pomnim, da bi sploh kdaj letela v Atene, zadnji dve leti pa preverjeno ne.

Še za nekaj je poskrbel Aegean, ki se kiti z nazivom the best regional airline že deset let zapored. Ni mi treba gledati na semafor, na katere gate morava iti za Benetke. Vse mi razloži moj telefon, ko sediva za mizo, utrujena od letališkega šopinga. Še dobro, da sva prihranila zjutraj za taxi, šoping in kavice na letališču je že skoraj presegel ceno letalske karte. Pa sva manj časa na tleh, kot v zraku. No, malo sva tudi sama kriva. Na barki pojeva zajtrk, za vsak slučaj. Na letališču na Samosu spijeva (daleč najdražjo kavico v Grčiji), za vsak slučaj. Potem nama da Olimpic na letu zajtrk. V Atenah pojeva (obilno) porcijo hrane za kosilo. Za vsak slučaj. Aegean nama seveda postreže s kosilom na poti v Benetke.

Pravzaprav sva na atenskem letališču s tem, ko sva zavila v birtijo na kosilo, plačala pravico ne nositi maske. Ko si kupiš to pravico, je potem hrana gratis. V čakalnici je maska obvezna, v oštariji pa ne, če imaš QR kodni certifikat. Jasno, brez tega ne moreš na frčoplan, vsi potniki na letališču v transfer coni ga imajo. To kodo je teta na Samosu najprej preverila. Logika? Covid logika!

In še nekaj novega sem se naučil o varnosti na letu. V poglavju z maskami. Saj se ve, če pade pritisk, si je potrebno nadeti masko s kisikom. No sedaj je novo to, da preden si natakneš tisto masko, si moraš sneti covid maslo. Še dobro, da smo dobili jasna navodila, sicer tega ne bi nikoli pogruntal.

Tudi let v Benetke je bil po planu in, za razliko od Grčije, je vreme na severnem delu Jadranskega morja mirno. GoOpti je tudi ahead of time in zadnji let do Ljubljane opraviva kar po cesti. To je časovno najdaljši let, prostorsko pa najkrajši. Cena na km pa astronomska v primerjavi z letalom.

Sledi večerja pri vnukih in letošnja jadralska sezona se je za naju tako končala. Itak imava TEPAI plačan samo še za november in nima smisla, da bi še ostajala na barki.

Kdaj se drugo leto vračava, je za sedaj še uganka. In kam izplujeva, je še večja uganka. Covid-time...