Pithagorio, Samos

9. junij 2022, četrtek

Začelo se je s pranjem palube. In nadaljevalo s flikanjem žic. Pa kar naenkrat ni več štroma. Fit meni, da je nekje zemeljski stik. Mine ura, raje dve, da ugotovim, da je sredi lajtunge med fitom in chargerjem prispojena ena žica, za katero ne vem niti namena, niti kam je speljana. Zapuščina stihijskega dela v Pirničah. Kot kaže je od nekdaj (točneje, od okoli 13 milijard let po velikem poku) ta žica na koncu "v luftu" in do sedaj je bilo vse v redu. Po preživeti sredozemski zimi pa se je očitno odločila narediti stik na morje. Žica z AI. In to takim AI, ki nepremišljeno razmišlja po svoje ter s tem dela v škodo človeštva. En rez s ščipalkami in umetna inteligenca žice je odstranjena. In lajtunga s ta istim rezom popravljena.

Popoldan pa v šoping. Tile grški otoki so prav zanimivi. Nobene veletrgovine nimajo, ker pač ni kritične mase kupcev za Ikea-like megašrotarnice. Ampak. Vse se dobi, le sprehoditi se je potrebno od ene do druge minisvaštarnice. Roko na srce, slovenskega pršuta res ne nudijo, ampak, zato je bilo pa kopalk v izobilju. Odločitev o prioritetah pri pakiranju robe v Ljubljani (na limit 60 kg +/- 0,1%) se je izkazala kot zelo modra.

Pred šopingom zavijeva še na pico v picerijo s preverjenim testom (ga ni v Ljubljani takega!). Po šopingu pa na pivce v marinski kafič k Marku. In dan je tako spravljen pod streho.

Popoldan je malo pihljalo, zvečer pa spet nič. In ko ni vetra, v glavni vlogi nastopajo sestradani komarji, ki trenutke brezvetrja enačijo s trenutki prehranjevanja. Čeprav bi bilo lepo, da bi se drugače vedli, se ne. Nevzgojeni komarji!