Skala Kallonis - Plomari, Lesvos

18. avgust 2022, četrtek

S prvo sapico izplujeva. Počasi gre, res je samo sapica, 1-2 Bf krmni veter. Ampak, imava čas. Vesna med plovbo itak dela, morje je v tem zalivu popolnoma mirno. Po urici se veter dvigne in potem je jadranje samo na pol genove prijetno. Več jader nočem razviti, ker so refuli pod otokom lahko močni. Itak imava čas, ni nama potrebno utrujati materialov. In sebe. Na zadnji četrtini poti pa ni več tako lepo. Veter se obrne in piha z juga in ga je za 3 Bf. Meltemi? Hmmm… pa sem mislil, da meltemi že poznam. Dvignem še glavno jadro in spet je vse fino. Do zadnje milje. »Last mile” sindrom? V pol minute 3 Bf z juga zamenja 5 Bf s severa. Ravno ko že pripravljam privezne štrike na zadnjih bitvah. Fino naju položi. Najprej skrajšam in ker so refuli iz vseh smeri in vseh jakosti, se dobre pol milje pred ciljem naveličam, pospravim jadra in odmotorirava v prostorno luko. Priveževa se v brezvetrju.

Jaz za mašinco, Vesna na ogled lokalnih znamenitosti (beri: oštarij). Pa kar hitro končam službovanje in se ji pridružim. Ker se počasi odpravljava preko meje, je že nekaj časa jasno, kaj jem. Svinjino! Po kosilu pa na sprehod po Plomariju. Ajoj! Tako razlupanega mesta pa niti v Grčiji (že tako najbolj razlupani državi v Evropi) še nisem videl. Kr'neki. In med kr'nekim so razvaline. Razvaline tovaren in hiš. Na vsakem koraku.

Ogrelo se je in le hladni vodi, ki priteka iz Črnega morja se imava zahvaliti za normalno spanje ponoči. Je pa zato podnevi prevroče za sprehod do muzeja ouza. Pet kilometrov pri 33 stopinjah? V breg? Ne, hvala! Namesto izobraževanja o ouzu se raje lotiva testiranja ouza. V senci. Sedeči stav...