Urla Iskelesi - Iskele Karaburun

11. september 2022, nedelja

Spet mirna noč. Ker je danes dopoldan še brezvetrje, popoldan pa začne pihati severnik, se kmalu odsidrava in usmeriva proti severu. No, "kmalu" pomeni skoraj ob desetih dopoldan in "proti severu" pomeni cik-cak v to smer. Ogledujeva si razna pristanišča in sidrišča. Pa na kopanje greva tudi. Na otoček, kjer je mivkasto dno in voda bistra. Spet se izogneva gužvi (sidrava se na nasprotni strani otoka, kot je opisan v pilotu in namesto, da nas je v zalivu deset, sva sama. Saj, v vetrovnem vremenu, se to ne da, ampak danes je popolna bonaca.

Pred Saklikoyem naju že ima, da bi se ustavila za preko noči. Veter v nos se je začel počasi dvigovati in preko dneva naj bi se dvignil na 3 Bf. Jutri zjutraj bo bonaca. Kraj je lep, a ko prebereva, da premore dve oštariji s hamburgerji in toastom, se odločiva. Odločitev ni težka. Nadaljujeva v Karaburum. Morda sva se odločila napačno, kajti veter se ni ustavil pri 3 Bf, ampak pri 5 Bf, a poti nazaj ni. Veter je točno v nos!

Pred Karaburunom je še Mordogan luka. Dokaj velika. Mogoče bo tu prostor si rečeva in vplujeva. Prostora je sicer veliko, ampak luka je nekaj, kar nisva pričakovala. Razen na nekaj delih, nima betoniranih pomolov, ampak skale, kot so sicer na valobranih. Domačini so si postavili mostičke preko teh skal in v vodo zmetali mooringe. Za tranzitne goste pa ni nič. Luka je tako velika, da bi mirno v vodo dali dva ali tri finger pontone in v trenutku bi bil prostor za dvesto ali tristo plovil tipa Mala. Čudno, res čudno. Pri Grkih bi kaj takega še razumel (ker zapravljajo evropska sredstva), ampak tukaj…

Čeprav zadnjih 5 milj ni bilo najbolj prijetnih, je sidrišče za Karaburunom v redu. V zatišju je in morje je popolnoma mirno. Za spanje bo kot nalašč. Kaj pa za prehranjevanje? Sosed nama razloži, kje lahko pustiva dingija. Nikoli si brez tega napotka ne bi upal tja. Pontonska kopalna ploščad hotelčka na obali je to. Da ni problema, nama zatrdijo tudi v hotelčku. Lepo.

Pa na večerjo. V hotelčku s parkingom za našega dingija kulinarika ni ravno doma, zato se odpraviva nekaj sto metrov ob obali. Po cesti, ki jo predlaga gugl, ne gre (razen, če bi si zmočila noge - guglova cesta je plaža), gre pa po cesti, ki si jo predlagava sama. Oštarija, kjer pristaneva je ena tistih z morsko hrano in gojeno travo pod nogami. In imajo meni! In ogromen hladilnik z ribami. Jaz se odločim za divjaka (cena divje ribe v oštariji je 27 evrov za kilogram!), Vesna za nekaj predjedi. Predjedi so bile vse po vrsti odlične (meni se je zdel tsaziki s čilijem in orehi ena boljših zadev - ever). Riba pa - no, riba je bila dobra, kot je divja riba vedno. Tudi spečena je bila perfektno. Bila je pa v enem kosu s kostmi, repom in glavo. Brez začimb. Nič boljša, kot kjerkoli na Jadranu. Le, da bi za tako ribo v Dalmaciji plačal 2-3 krat več. Kakorkoli, ona riba včeraj je bila (za moj okus) za nekaj razredov boljša. Pa je bil včerajšnji brancin gojen, današnja orada pa divja.