Karaburun - Teke Kara Dadi

12. september 2022, ponedeljek

V bonaci izplujeva proti (bodočemu napovedanemu) vetru ter si sproti ogledava lučici Karaburun (do katere se nama sinoči ni ljubilo pešačiti) in Yeni Limani (kjer sva nekoč že bila raftana na ribiče). Ko začne pihati 10 vozlov od zadaj, dvignem genovo in počasi plujeva z vetrom. Do ovinka okoli severnega rta Karaburuna. Ampak. Na ovinku se tudi veter obrne in spet imava čisto krmo. Le da se veter počasi krepi. Popoldan ga je za krepkih 5 Bf.

Na zahodni strani polotoka Karaburun je močna agroindustrija. Riboreja. Toliko in tako velikih ribjih farm še nisem srečal. Cikcakava (ampak res cikcakava) med bazeni z ribami in ob enem celo vidiva, kako se pobere pridelek. Ladja z žerjavom dvigne celotno vsebino bazena in ga spusti na palubo. Dvigalo je teleskopsko, kot ga sicer poznamo iz avtodvigal. Zanimivo.

Na samem rtu Karaburuna je zaliv, ki je zaščiten pred meltemijem. Notri zavijeva, sama sva, zaliv je spodoben, morje bistro. Pa ne uživava v razgledu. Oba se spraviva k delu in Vesna pripravi še kosilo. Sidrana sva dobro, ampak, proti jutru pričakujem refule iz druge smeri. Bolj bi mi bilo všeč, če bi bila kje, kjer je v takem primeru za hrbtom morje in ne skale.

Pa se premakneva dve milji na sever, na konec ogromnega zaliva, kjer naju odpihnejo na morje vsi vetrovi s severno komponento, če bi slučajno popustilo sidro. In taki so napovedani za nocoj. Tudi prostora je ogromno za vrtenje na sidru. Itak sva pa edina barka. Mogoče zato, ker na karti piše, da je to military secondary restricted area. Kaj to pomeni? Nimam pojma. Upam le, da kdo ponoči ne potrka na vrata in naju napodi v noč.