Ilcak koyu, Salih adasi - Akcabuyek

26. september 2022, ponedeljek

Po zajtrku odrineva in si spotoma ogledujeva zalive, mimo katerih potujeva. Nekaj je praznih, nekaj nenormalno nagužvanih. To je letos prvič v Turčiji, da je toliko plovil na enem mestu, da so vsi vezani na obalo. In, zanimivo, v vodi so mooringi. Torej, pobereš mooring, privežeš kljun nanj in potem se vežeš z dvema dolgima vrvema na skale na obali. Glede na globino 30 m, je verjetno to tudi edina realna opcija. Ni nama pa jasno ali so mooringi privatni ali javni. Itak pa so ob najinem mimoplovu vsi zasedeni.

Morje je iz milje v miljo lepše, ribje farme so preteklost. Delfini so realnost. Srečava večjo grupo precej velikih delfinov. No, saj delfine vidiva skoraj vsak dan. Današnje srečanje je bilo posebno zato, ker so delfini skupinsko skakali iz morja. In to dokaj visoko in daleč. Ogromne mrcine! Lepo.

Pavzo za kopanje narediva na otočku Čatalada, kjer je voda kristalno čista in ne motna, kot sva jo imela zadnji teden. Jaz takoj skočim v morje, Vesna si premisli. Kriv je termometer. Morje je za ta letni čas in za to geografsko širino neobičajno hladno. Samo 22 stopinj nameriva.

Po kopanju in službovanju (Vesna je službovala tudi med plovbo) se prestaviva nekaj milj naprej, v enega izmed zalivov na rtu med Bodrumom in Kosom. In spet vidiva čredni nagon. Zaliv ima dva kraka, eden je poln plovil, drugi gosti samo eno jadrnico. In po novem še Malo. Morje je tudi tukaj bistro, vidi se vsaka malenkost na 6 m oddaljenem dnu. Upam, da naju bo taka voda spremljala tudi v bodoče. Res sem bil že sit morja, ki ni nič lepše, kot v Portorožu. Saj ne, da bi ves čas čofotal, ampak od časa do časa pe vseeno prija malo plavanja.

Na obalo zvečer ne pojdeva, roštilja ne kuriva. Čisto navaden večer si privoščiva ob dobri turški pljučni pečenki v vinski omaki in v družbi francoskega vina. Praznovanje dneva gozdarjev je tako spravljeno pod streho. Jutri je na vrsti praznovanje dneva šala.