Akcali - Bodupet

28. september 2022, sreda

Danes sem za zajtrk pojedel non-halal salamo in sir in trebušne težave so bile pozdravljene. Zdravilo je delovalo trenutno.

Potem pa na pot. Premakniti se nameravava v notranjost zaliva proti Gekovi, danes je napovedanega malo vetra in pot naj bi minila ob ropotanju motorja. Pa ni bilo vse po načrtu. Na prvi tretjini poti imava veter in zoprn val v nos, nekaj časa celo 5 Bf. To z motorjem ne gre, s skrajšanimi jadri odjadrava malo izven smeri, to gre. Pa ne za dolgo. Morda pet ali šest milj. Potem je veter v skladu za napovedjo. Ni ga.

Sidrava se kar v drugem primernem zalivu (v prvem sta že dve jadrnici, vezani na obalo). Sama sva in prostora je dovolj za nekaj bark brez vezave na obalo. Na dnu je mivka, sidro prime dobro, vetra ni, sonce je močno in tudi morje ima prijetnih 24-25 stopinj. Končno!

Obala je gozdnata. Drevesa so do morja in za drevesi ni nič. Hribi. Visoki in strmi hribi. Celoten polotok Datča je tak. Turki imajo očitno to dobro zamišljeno. Nekje so ribje farme, drugje nepregledna počitniška naselja za masovni turizem in tukaj je divja neokrnjena narava. Tišina, da boli uho. Edini zvoki so zvoki ptičev. Najbližja, komaj vidna lučka je nekaj milj stran. In zvezde na nebu. Te so še dalj. Česa podobnega ne premore noben drug konec Sredozemlja. Obala je pa tako razčlenjena, da se zalivov skoraj ne da prešteti. Čudovito!

Vesna odsnorklja svojo turo in ob povratku pove, da je videla več kot običajno. Že samo zato se je splačalo motorirati večino poti. In za povrhu internet dela tudi v tako odmaknjenih koncih. Tudi to je nekaj posebnega. Nekaj dni bova, računam, prebila na tem koncu.