Učadiz koyu - Gokkaya limani

27. oktober 2022, četrtek

Spanje na jezeru in potem zajtrk. Po zajtrku izplujeva. Kako dolgočasno. Vsak dan je enako. Prvi postanek je potopljeno mesto. Pa kaj dosti ni za videti, še težje se je pa sidrati. Globoko je potopljeno to mesto, globoko. Dvajset metrov od obale je globina petnajst metrov. Nekaj razvalin pod vodo se da slutiti čisto ob obali, kaj dosti pa ne. Bolj dela domišljija, kot oči. Greva dalje.

Na kopanje. V tretjem zalivu sva zadovoljna. Vrževa sidro in na obali opazujeva tablo z napisom, da je plavanje prepovedano. No, ni prepovedano, ni pa priporočljivo. V samotnem zalivu na obali namreč ni reševalca iz vode. Ne zmeniva se za to navodilo. Tudi drugi se ne. Poleg naju so turistične barke in vsi se veselo kopajo. Vsako nebulozno navodilo pa tudi ne gre resno jemati. Bolj koristno (četudi nepotrebno) bi bilo, da bi na tej tabli pisalo, da tukaj ni signala mobilne telefonije ali poligona za varno vožnjo ali vesoljskega observatorija ali ..., kot da ni life guarda. Če bi bila v Grčiji, bi bil prepričan, da je dala denar za nepotrebne table EU. Kdo ga je dal pa tukaj? Kakorkoli, morje je lepe turkizna barve, vendar je prosojnost slaba. Meni sicer ustreza, za plavanje okoli barke je čisto v redu, Vesna se pa kmalu vrne, ker se v globino ne vidi dobro.

Premik. Gokkaya limani je z vseh strani zaščiten zaliv, globine so primerne za sidranje in sploh nisva sama. Kdo bi si mislil, da je konec oktobra še toliko plovil po zalivih! No, prav huda gužva res ni, sva pa od soseda oddaljen le 50 metrov. Prišli so za nama in se sidrali blizu. Za kazen se jim je kadilo pod nos. Ovčka je bila odlična. In roštilj sva spet spremenila v multi-purpose stroj. Ko je meso pečeno, roma na mrežico lonec z vodo in vanj roma stročji fižol za jutrišnjo opoldansko solato. Ja, še vedno za kosilo ne paše topla hrana, je prevroče.

Pa še malo biologije sem se spotoma naučil. Komarji imajo življenjsko dobo najmanj trinajst let. Leta 2009 so bili v tem zalivu in so še danes. Pa smo se čisto narobe učili v šoli, da žuželke ne živijo tako dolgo...