Dnevnik
Leto 2022
Turčija
Gokkaya limani - Yesilkoy
10. november 2022, četrtek
Zjutraj je 0,00 vozlov vetra. Prilika, da s silikonskim sprejem posprejam bimini. Storim to. Bogato. Tako bogato, da mi je žal, da nisem kupil več sprejev. Bom pa drugič. Pogledam, kdaj bo dež, da preverim, kako deluje turški sprej. Sic! Ne bo ga. V naslednjih desetih dneh imava napovedanih 0,00 mm padavin. Kasneje pa ne bova več tukaj. V Grčiji bo veter in dež, samo to mi nič ne koristi. Tam so cene te robe čisto druge.
Vetra ni cel dan. Motorirava na ekonomičnih obratih, kot se je izrazila Petra. Plovba je sicer hrupna, a ležerna. Plovil okoli naju skorajda ni in ni potrebe po stalnem nadzoru okolice. No, guletk in lokalnega pleasure crafta ni, jadrnic je kar nekaj in imajo skoraj vse AIS. Same tuje. Očitno je čarterja in guletnega turizma za letos konec.
Če ne loviš ribe, je tudi zelo verjetno ribe ne ujameš. Če jo loviš, sta pa dve možnost. Ali jo ujameš za hrano ali pa za šport. Jaz sem se danes odločil za drugo varianto. Catch and release. Oboje v morju. Ej, kako si je Vesna oddahnila!
V Kalkan greva. Spotoma obujava spomine in zaplujeva mimo plaže Kaputaš. Desetega novembra je plaža precej polna. Neprimerno bolj, kot morje. Samo predstavljam si lahko, kako tukaj izgleda julija in avgusta. Pred 33 leti nas je bilo sredi poletja manj kopalcev, kot jih je danes. Živela turistična industrija!
Sidrava se v Yesilkoyu. Pred nekaj tedni je bilo še gužvasto in samo nekaj se nas je uspelo sidrati brez vezanja na obalo. Danes sva sama. Morje ima še vedno istih 24 stopinj, kot takrat. Sonce še vedno tako greje, kot takrat. In jaz počnem tisto, kar sem takrat. Zaplavam okoli barke v kristalno čistem morju. Vesna je na meji vročine, iz nosa ji kaplja in kreha. Ne upa si v morje.
Potem, ko sem spral ves pot današnjega dne, zakurim roštilj, Vesna pripravi kofte in kilca mesa roma na mrežico.