Larnaka, Ciper

14. junij 2023, sreda

Že včeraj naju je v oči zbodla urejenost in predvsem čistoča Larnake. Kako drugače, kot v Grčiji! Pa isti narod so. Razlika je v tem, da so te tukaj vzgajali Angleži, oni tam so pa prevzeli balkansko (ne)kulturo metanja smeti skozi okno. Predvsem plastike. Papirnate slamice pri tem nič ne pomagajo. Sprožile so le to, da (ker so neuporabne) ljudje namesto frapeja naročajo pivo. Slednje se ne pije po slamici.

Dopoldan se dobiva s Capt. Fadijem iz Libanona. Telefoni pojejo, a več kot sto dolarjev nama ni uspel znižati vstopno izstopnih taks. Kar malo je razočaran, bil je prepričan, da bo glavni danes. Počasi tudi razumem, zakaj so lani Turki spremenili načrte in niso zavili v Libanon, ko so se vračali iz Črnega morja.

Plan B je Turčija. Spet pojejo telefoni, mejli in vacapi. Nekaj sva ceno znižala, a še vedno ne toliko, kot bi si želela. Vsekakor sva pa na manj kot polovici libanonske. In glede na to, da je življenje v Libanonu drago, v Turčiji pa poceni, sva nekaj le naredila. Če nič drugega, je Vesna med čakanjem na odgovore v marinski pralnici za majhen denar oprala in posušila perilo. In najedla sva se tudi, agente in harbormastre sva gnjavila iz oštarije.

Popoldan Vesna dela, jaz grem naokoli. Do frizerja in v pekarno. Frizer je bil enostaven, pekarna mission impossible. Pričakoval sem, da jih bo veliko, tako kot po Grčiji. Pa jih ni bilo. Po nekaj kilometrih hoje, sem le vprašal strica Gugla za nasvet. In sem sledil njegovim navodilom. In našel pekarno. Trajno zaprto. Pa sem šel do druge. Trajno zaprto. Pa tretja. Trajno zaprto (in razbito). Ena je bila potem odprta, pa kruha niso (več) imeli. Obupam. Kruh kupim v supermarketu (grški stil supermarketa, 5 x 10 m velika svaštarnica s hrano).