Larnaka, Ciper

15. junij 2023, četrtek

Vesna dopoldan uraduje, jaz čistim sidrni vinč. Vroče je! Po temeljitem razstavljanju, čiščenju in ponovnem sestavljanju bobna, se vse skupaj vrti lažje kot prej. No, saj tudi prej je vinč delal v redu, a se je videlo, da se matra. Glede na količino svinjarije med kolesji, niti ni bilo čudno.

Potem preverim Seatalk. Še vedno javlja napako. Lotim se čiščenja vseh kontaktov na kar pošteno razpredeni lajtungi po barki. Na koncu - ni nič bolje. Sic! Tole pa ni več le ena epizoda iz prečudovitega zaliva. Morda napaka izhaja iz katerega od pokvarjenih senzorjev? Kar je seveda povezano z (visokimi) stroški. Nimam druge izbire, kotr da jih odklapljam enega za drugim in opazujem od kod izvira napaka. Ampak, vse te silne senzorje med plovbo potrebujem. Kako naj jih potem odklopim? Preko noči sem odklopil log. Za spanje ga ne potrebujem. Jutri pa dalje.

Danes sva se dokončno odločila, da ne greva v Libanon. Jeziček na tehtnici je premaknilo libanonsko vino. Na večerjo sva namreč zavila v libanonsko restavracijo na rivi, Al Sultan po imenu. Hrana je bila odlična, vino po konkretni ceni pa tako zanič, kot ni niti naše primorsko. Kislo, brez okusa in brez vonja. Podatek, da sva v kozarce z rdečim vinom dala led (da sva vino sploh lahko popila), pove vse. In zakaj že bi potem hodila v Libanon? Tja, kjer nisva zaželena? Kuba sindrom! Kamne lahko gledava tudi drugje. Državljansko vojno pa itak doživiva že, če greva na Kosovo. Le silno opevano nočno življenje je bilo do sedaj motivacija. Po današnji izkušnji pa tudi to ni več. Nočno življenje brez vina? S kokakolo? Hmmm…

Kakorkoli, pred spanjem zavijeva na ouzo (ona) in pivo (on). Danes ni bilo dileme, koliko drži ena pinta piva. Točili so ga po pol litra.