Tatil koyu (Tisan), Turčija

10. julij 2023, ponedeljek

Noč je minila precej bolj mirno, kot je bilo napovedano. To je dobro. Dobro je tudi, da naju je veter lepo hladil in po dolgem času sem spal pokrit. Odkar sva se vrnila s poti in klimatizirane hotelske sobe zamenjala s kajutama na Mali, spiva v vročini. Blizu je Mezopotamija, blizu. Za Mezopotamijo se pa itak ve, da jo je Bog ustvaril zato, ker s peklom ni bil povsem zadovoljen. V Mezopotamiji je sicer ohranil njegovo temperaturo, dodal je pa muhe.

In muhe so se danes pojavile tudi na Mali. Očitno jih je prinesel veter. Bil je premočan, da bi se mu lahko muhe uprle. Na srečo jih ni neskončno mnogo in se jih da lepo vzgojiti kar z muhotepcem. Lepo vzgojena muha je crknjena muha.

Preko dneva vetra skorajda ni več in na sporedu je plavanje, službovanje in lenarjenje. Zvečer premišljujeva ali bi šla na večerjo na obalo ali bi pojedla kar v domačem kokpitu. Po tehtnem premisleku se odločiva za slednje. Za večerjo bo hobotnica v spremljavi (razredčenega) južnoafriškega pinotaga. Le po svež kruh skočim z dingijem. Dvakrat. Prvič sem pozabil nahrbtnik s telefonom in denarnico. In spet se ne morem načuditi cenam. Za en nahrbtnik hrane sem v (turistični) trgovini plačal tri evre in triintrideset centov.

Danes še ostaneva tukaj. Edina barka v zalivu sva že drugi dan. In zaliv je lep, zaščiten, primerno plitev in s turkizno barvo morja. Tudi voda je tako prozorna, da se vidijo vse podrobnosti na mivkastem dnu. Le naše sidro se ne vidi. Je popolnoma zakopano.