Sipahili - Bozyazi, Turčija

14. julij 2023, petek

Ponoči je začelo pihati z obale. Vroče pihati! Spanec je bil moten. Še ob sedmih zjutraj je vroče. Preko 30 stopinj je. Čim prej od tod nekam na hladno! V sosednjem zalivu vidiva jadrnico. To je tu redkost. Očitno so prišli za nama in si izbrali drugi zaliv, kot midva. Le zakaj bi se gužvali, če zato ni potrebe?

Veter je med 0 in 5 Bf. Iz vseh smeri. Neuporabno. Zato si lahko ogledava lučico Aydančik. Lepo zaščitena je, prostora je dovolj in v okolici so oštarije. Ima le eno težavo. Privez je krmni in pomol visok 2 m. Če nimam stopničk ali vsaj pručke na koncu pasarele, ne splezava na kopno. Ena sama jadrnica je privezana (mislim, da je lokalna). Ta ima na obali posebej za njih narejene kovinske stopnice. Ah ja, le kaj je mislil arhitekt, ko je tole projektiral? Da je tako lepše? On itak ne bo uporabljal, ostali naj se pa znajdejo.

Dve milji dalje je zaliv s turkiznim morjem. Pavza za kopanje. Preberem, da se zaliv imenuje Luka mrzle vode. Po današnji noči bo to nekaj za naju! Ampak, mrzla voda tukaj ima slabih 27 stopinj. Bolj, kot po temperaturi vode, si bom zaliv zapomnil po neverjetnem dejstvu, da se je poleg naju sidrala še ena jadrnica (ona, iz sosednjega zaliva). Ko berem o potepanju po Grenlandiji, sem kar malo ljubosumen. Oni tam, nekje na severu, kjer Bog še noči ne zna narediti, srečajo več jadrnic, kot midva tukaj v Sredozemlju.

Spet bi prespala na sidru, ogledava si dva zelo lepa zaliva, pa sta oba z napako. Morje je turkizno, globine idealne, gladina mirna kot ogledalo, sama bi bila - vse to je v redu, ampak. Prvi ni primeren za gantlemansko sidranje (vezati bi se morala na obalo), drugi pa nima signala mobilnega operaterja.

Ni druge, odpeljeva se dalje. V luko Bozyazi. Spet preko vez. Harbor master takoj najde privez za Malo. Ampak. Dve milji pred luko srečava plavo luč. Oni bi kao papirje preverjali. Ko jim razloživa, da itak greva tja, od koder so oni prišli, je vse v najlepšem redu. V luki sva spet sama. Tako sama, da sem harbor mastra zamenjal z ribičem, ko nama je mahal z ribiške barke. Pa smo se vseeno lepo sporazumeli - preko WhatsAppa.

Temperatura je prijetna, sploh naju ne zebe. Pravzaprav, nama je toplo. Bolje rečeno, vroče. Peklensko vroče! Do treh sem spil tri litre vode. Vode! Potem greva pa naokoli. Še en liter pade (tokrat ni bila voda) in na barki pred spanjem še skoraj en (spet ni bila voda). In za jutri imamo napovedanih 39 stopinj!

Do Bozyazija morava. Kupiti je potrebno kredit za najin mobilni internet, v ponedeljek nama poteče. Paket z 20 GB podatkov (plus ne vem koliko brezplačnih GB za WhatsApp in en televizijski paket), 1000 minut pogovorov in 250 SMS stane 1,70 evra. Evo ti, Elon, cenovna referenca za tvoj Starlink.

Tja se peljeva z dolmušom, nazaj sva zadnjega zamudila in naju vozi taxi. O ceni dolmuša nima smisla izgubljati besed, taxi je pa cenejši, kot eno samo pivo (2,60€)v turističnem naselju. Pivo, hja... Ko sva oštirja, kjer sva fastfoodala, pobarala za pivo, je bil strumen: v Bozyaziju ga ni. Pa si misliva svoje in za nasvet pobarava gugla. Ta takoj izdahne »Baraqa Pub«. In greva tja. Ampak. Gugl ve samo na pol. Res je bila baraka, ni bil pa pub. Pa se ne dava zmesti in zavijeva v počitniško naselje. Tam se usedeva v … hmmm … kaj pa vem, kam. Brez oznak je bilo, bile so pa mize in velik bazen. In hladilnik. In prijazna teta, ki naju je sprejela. Ta takoj postavi na mizo dva Efesa in ob odhodu pokasira v kešu brez računa. In potem verjetno odkoraka v trgovino po dve novi steklenici. No, tako si midva misliva, mogoče se pa motiva. Kakorkoli, polomila sva ga samo toliko, da nisva ob vstopu strumno izdahnila »apartma 101« in vzela pijačo na račun sobe.