Baglar koyu,Turčija - Kalimnos, Grčija

14. avgust 2023, ponedeljek

Izplujemo proti Kalimnosu, iz podpalubja izvlečem handy genset in naredimo vodo. In zamenjamo courtesy flag. Grčija nas pričaka taka, kot jo poznamo, skalnati otoki brez vegetacije (zarjaveli tanki za nafto in fiš farme pred njimi ne štejejo za vegetacijo). Še najbolj spominja na Afganistan. Ali pa na Kornate, kar ni dosti drugače.

Privez v luki Kalimnos je sidro-krma, na obali že čaka line handler. Tega je treba plačati. Potem pride naokoli agentka za kliranje (ki bi jo bilo potrebno plačati) in za njo še inkasant za privez (privez na lastnem sidru), ki prodaja tudi vodo in elektriko. Veri-čip-onli-ten-juro-for-elekriciti. In še enkrat toliko za vodo. Itak ga je treba čakati. Medtem s polno hitrostjo vpluje ferry in z valom skoraj razbije celo falango jadrnic na pomolu. Za vse skupaj smo plačali dvakrat toliko, kot v urejeni luki Palamut. In marine v Turčiji so drage. Ah ja, Balkan.

Potem se gremo klirat. Ker ni port mojstra (jutri je praznik in le kdo bi v Grčiji delal en dan pred praznikom?), njegovo funkcijo opravi coast guard. Spet nastopi klasika: is-slovenia-in-juropijn-kingdm? Coastguardovec nam ni verjel na besedo in je poklical šefa. Tudi njemu ni verjel. In je poklical drugega šefa, z drugega telefon. Spet mu ni verjel. Zato je poklical še tretjega, najvišjega, šefa. S tretjega telefona. No, temu je končno le moral verjeti, da prihajamo iz evropskega kraljestva. Potem šele je nadaljeval postopek clear-ina. Zapletlo se je pa pri plačilu. Vesna mu je morala večkrat povedati, da mora kasirati 15 evrov za postopek, da ji je končno le verjel in izstavil račun. Imigracionist sicer ve, da so osebne izkaznice dovolj za prehod meje, ne ve pa, kje in kaj je treba poštempljati na crew listi. Welcome to Greece, welcome to Balkan! Če se samo spomnim, kako enostavno dolgočasen je bil postopek v Turčiji…

Privezovanje in kliranje nam je vzelo slabi dve uri in čas je za kosilo. Sprijazniti se je treba z novo realnostjo. Usedemo se za mizo, v roke vzamemo jedilni list in se odločimo, kaj bi jedli. In predvsem pili! In čakamo. In čakamo. In čakamo. Pa pride ena res počasna punca, slow motion model. Na srečo jo potem nekdo zamenja, sicer bi naročili kosilo in dobili večerjo. Za povrhu so cene višje, kot na drugi strani meje, kjer je postrežba kot se šika. Tako dragega piva, kot tukaj, nisem pil nikjer v Turčiji. In v dveh mesecih sem tam bil marsikje.

Hja, podobno, kot lani, sem tudi letos doživel kulturni šok, ko sem prišel iz urejene države na Balkan. Ampak. Počasi se človek na vse privadi, na razlupane hiše, polomljene mize v oštarijah, zarjavele cestne svetilke brez žarnic, luknje v pločnikih (Jan se je enkrat skoraj zložil v morje, ko ni gledal direktno pod noge), nedelujoči WiFi v kafičih in ostale balkanske štose. Zvečer se mi že zdi, da je vse v redu. Celo neskončno razbijanje zvonov izgleda v redu. Precej glasnejše je in precej manj inovativno, kot petje (ali krulenje) mujezinov. Mujezini pojejo petkrat na dan, tile kljukci tukaj razbijajo vsako uro (jutri imajo praznik). Do večera. Potem je razbijanje konstantno. V vsaki cerkvi. In cerkva v slišni razdalji je vsaj pet ali šest. Ne vem, kako bomo danes spali. Če sploh bomo. Zamaški za ušesa bi pomagali.

Za večerjo se je Vesna namenila narediti ribe. Jedli bomo na Mali. Plamenke smo kupili v ribarnici. Po oštarijah dobrih rib itak ne dobimo, same orade ali brancine iz fiš farm imajo na menijih. Tako, kot v Turčiji ali Dalmaciji. Ali pa divjaka v izbranih lokalih za trimestno evrsko cifro. In poleg hrane je na Mali je kozarec avstralskega Sauvignona. Slovensko vino hraniva za posebne priložnosti.

Jan se je spravil pakirati kufer. Sedaj ima čas, da vse lepo stehta in zloži. Tudi švercovano robo. V Turčiji je kupil nekaj paketov plastičnih slamic. Roba, ki se je v velecenjeni EU ne da kupiti, sic. Po večerji pa na sprehod in po novo porcijo baklav...