Cabo de Gata - Aguadulce, Španija

13. oktober 2023, petek

Dolgo spiva, ob desetih se šele odsidrava in čez tri ure sva privezana na welcome docku marine Aguadulce. Po pol ure trajajoči prijavi, kjer receptorka v perfektni angleščini Vesni razloži vse o okolici, vključno z dohtarji, mehaniki in policaji, sva privezana na pomolu, kjer bova ostala nekaj dni. Ob štirih popoldan nama teta tudi organizira zmenek s policaji, da narediva vstop v EU iz Tunizije.

Že receptorka ni točno razumela, zakaj bi midva rada šla preko meje, policaj pa še manj. Pa od kod, da sva prišla? Iz Tunizije. Kako iz Tunizije, pa sploh vesta, kje je Tunizija. Ja, veva, samo midva sva z barko. A je z barko kaj narobe? Ne, lepo naju je pripeljala. Ampak, zakaj sta potem tukaj? Ker bi se rada prijavila na mejnem prehodu. Aha! Pa imata potna lista? Ne, imava pa osebni izkaznici. Pa jih gleda in se čudi, vzame telefon in ju pofotka. Potem nekaj prav pametno dela z računalnikom (če ni igral tetrisa, nič nočem) in po minutki izdahne, da je vse okej. In nama pokliče taksi.

Taksi do urgence. V Španijo sva prišla kupit vino, končala pa na urgenci. Narobe svet! Mene bolečina nič ne mine in že nekaj sto metrov do policije (razlika do deset-ali-toliko kilometrov je bila narejena z busom) je bilo pravo mučenje. Še dobro, da se ni oglasil zavod proti mučenju živali. Prav po živalsko sem se mučil mučil.

Urgenca je v univerzitetni kliniki. To z drugimi besedami pomeni, da delajo stažisti. In osebje odlično obvlada en tuj jezik. Španščino. Še dobro, da so najini telefoni bolj pametni in poleg španščine govorijo še kaj drugega. V jezikovno bariero naletiva že v sprejemnici. In hočejo zdravsveno kartico. Jasno, da nam, evropske niso izdali preden sva odšla iz Slovenije, ker je veljala še lanska. In so ju potem poslali na domač naslov. Še dobro, da imava vnuka, ki se je odpeljal tja in kartici pofotkal in vibral na najine telefone. Tukaj sva to samo forwardirala na WhatsApp številko, ki je že kar natisnjena na sprejemnem listu. In pregled je bil tako plačan. To je bilo presenetljivo dobro.

Ostalo pa je tako, kot v našem UKC, le efektivnost je nižja. Pet ur sva tam bivakirala. In ves čas opazovala na televizorju, kdaj se bo pojavila koda A5R6 (tega si nisva zapomnila do konca in sva ves čas preverjala na listku) in bova lahko odšla nekam, ker je bilo tam napisano (v španščini). So pa vsi neskončno prijazni in se trudijo pomagati (v španščini).

Ultrazvoka na urgenci nimajo, imajo pa rentgen. In naredijo fotko mojega trebuha. Zdravnica meni, da se na tej rentgenski sliki kamni ne vidijo. Ampak ni čisto prepričana. In me vpraša, kako naj bi izgledali? Kot bele lise, mar ne? Jah…, ja, kot bele lise. In belih lis na rentgenski sliki ni. Tudi na krvni in urinski sliki videla, da je z mojima ledvicama vse v redu.

Ampak, mene še vedno boli! Nekako se vsi trije (Vesna ves čas pomaga pri pogovorih - več rok več ve) spogajamo, da je najbrž vnet živec. Ampak, nima smisla, da hodim k nevrologu, ker bom na vrsti čez 4 mesece. Privatni so pa predragi za to kar nudijo.

Hmmm... Mene boli, kaj pa to? A to nič ne šteje? Šteje, šteje, ampak to bomo hitro rešili, je strumna mladinka. Najprej dobim intravenozno nekaj proti bolečinam in potem še recept za "ornk močna" zdravila. Proti bolečinam, jasno. Za pet dni. Če bo potem še bolelo, se pa znajdi, še doda med vrsticami. Ah, ja... in kje je že strašno zanič naše zdravstvo?

Nekaj je pa vseeno bilo pozitivnega na tem izletu v Almerio. Končno sva v deželi, ki je urejena in ni strahu, da bi bil sredi pločnika na promenadi odprt in neoznačen šaht, kjer si, če stopiš vanj, v najboljšem primeru zlomiš nogo, v najslabšem pa vrat. V vseh letošnjih državah je bilo precej bolj umazano in neurejeno. Morda je bila Malta tudi tako čista, urejena pa sigurno ne. To, da imajo taksiji taksimetre in so plačljivi s kartico, pove veliko.