Saint Francois, Guadeloupe

10. februar 2024, sobota

Ponoči je deževalo. V tropskem stilu. V desetih minutah je padlo na površje nam tako ljube Zemlje toliko vode, kot jo sicer pade v enem dnevu novembrskega dežja v Deželici. To se je zgodilo večkrat. Vesna je sušila perilo. Pod tendo sicer, a je bilo kljub temu večkrat temeljito sprano.

Dopoldan je vreme lepo in v izogib sinočnjim dogodkom, odneseva preostalo perilo v pralnico. No, odnesem ga jaz. Preostalo perilo je itak posteljnina, ki jo vedno neseva v pralnico. Tam se pa zaplete. Vesna ne zna uporabiti pralnega stroja, postane živčna in posledično kolerična. Kriv sem seveda jaz. Baje jo nerviram (ker sem ji nesel perilo v pralnico). Razumem namig. Neham jo nervirati in grem po svoje. Kdo bo oprano perilo odnesel ni več moj problem.

Lotim se motorja za sidrni vinč. Kar nekaj časa se trudim, da bi ga odprl, tudi YouTube vprašam za nasvet, pa ne gre. Vijaki iz enega materiala so zapečeni v ohišje iz drugega. Ah ja, italijanska roba. En vijak sem nekako uspel odviti, drugi ne gre. Ko vse ostalo odpove, vzamem v roke vrtalnik in dam Quicku jasno vedeti, kdo je tu šef. Dve matici v motorju sta bili popolnoma odviti. Po novem sta dobro priviti in tudi locktitani. Mislim, da bo to v redu. In ko sem že pri raboti okoli sidrnega vinča, še lepo očistim (malo že oksidirani) gearbox in ga pripravim na bivakiranje med rezervnimi deli. In dan se prevesi v popoldan.

Po kosilu se vsak zase spraviva za računalnik. Vsake toliko časa se ulije in nič naju ne vleče na prosto.