Palmas del Mar, Puerto Rico

4. april 2024, četrtek

Dopoldan službujem, popoldan šraufam. Nič mi ne gre od rok. Vesna pere perilo. Njej gre od rok. Kvoterji. Ob petih popoldan imava dela dovolj, pojeva kosilo in se odpraviva malo naokoli.

Up-market naselje ne naredi vtisa. Sami condomiumi. Končno le najdeva mall, ki pa je zelo bleda senca česarkoli v Evropi. Nekaj plastičnih lokalov in ena trgovinica. In bolj kot ne brez publike. Očitno se ljudje tukaj ne družijo po lokalih.

Imajo pa brivca s tipičnim vrtečim se valjem. Pa pobaram AI, zakaj imajo brivci po vsem svetu pred vrati vrteči se valj z modro, belo in rdečo spiralo. Odgovor prileti v sekundici in sedaj vem. V preteklosti so bili brivci tudi kirurgi in rdeča barva je barva krvi, bela pa barva povojev (le čemu služi modra?). Kakorkoli, AI-ju pač ne morem zameriti, itak so ga naredili Amerji.

Pa se usedeva na pijačko. Jaz pijem pivo, to je klasika. In klasika je tudi, da je v steklenico povsod na Portoriku vtaknjena papirnata serveta. Pobarava kelnerja, zakaj? Pa ne ve. Njemu so rekli, da mora tako delati in ne sprašuje, zakaj? Buh-ne-dej, da bi delavna sila vedela karkoli, kar se ne tiče njihovega ozko določenega dela. Potem bi začela morda celo razmišljat. Kar se servete tiče: verjetno so pred stoletji koga motile muhe in je to uvedel v svoji oštariji. In tako je ostalo do sedaj po vseh oštarijah (ko niti ni muh).

V plastični deželi, postrežejo gostu, ki sedi na plastičnem stolu za plastično mizo, cocktail v plastičnem piknik kozarcu s plastično slamico. Kelner tudi tega ne zna razložiti. Verjetno zato, da ni treba pomivati in je ceneje za goste, meni. Da je zato, ker je industrija plastike zlobirana, niti ne pomisli. Živela ekologija! Kar se pa cene tiče: neugledno servirana pijača stane po ceniku ducat zelencev. Plus tax, plus tip. Kar na koncu znese skoraj 16 dolarčkov. Res, da sva uradno na up-market lokaciji, izgleda pa to tako, kot en vaški bife nekje na Dolenjskem.

Vesna, ki se rada pogovarja z domačini, pobara našega prinositelja pijače, kako bi jutri skočila v trgovino - najbližja s pravo robo je oddaljena 8 km. Z avtom, je strumen. Ja, kaj pa če je najino prevozno sredstvo barka? Uf, pravi, to je pa »good question«. Menda obstajajo taxiji, samo on tega ne ve, se še nikoli v življenju na Portoriku ni peljal s taksijem. Si pa vzame čas, s telefonom brska po netu in nama napiše tri različne taxi številke (hja, to bi znala tudi sama). Amerji…