Marine Zone, Curacao

27. april 2024, sobota

Danes je državni praznik in dela prost dan v Sloveniji in na Curasau. Zato vstanem takoj ob zori in začnem delati. Za državni praznik se vendar ne spodobi, da človek dela v največji vročini. Do poldneva je podvozje pobarvano.

Vesna je včeraj opazila, da je dobila herpes zoster, po naše pasovec. Ni druge, kot po zdravila. Na urgenco. Peš, ker danes je pač praznik. Pa ji na urgenci lepo povedo, da mora plačati 850 dolarjev kavcije, da se bodo z njo sploh začeli pogovarjati. Potem šele pride na vrsto plačilo zdravnika. Pa samo recept potrebuje. Res, da je bolnišnica prvovrstna, ampak, kar je preveč, je pač preveč. V sosednji stavbi uraduje privat zdravnica, 78 letna Gvajanka. Brez problema ji napiše recept, malo poklepeta in za večinoma osebni klepet pobere 140 dolarjev. Do sem vse lepo in prav, zdravil pa Vesna še vedno nima. Te lahko danes kupi samo v dežurni lekarni. S taksijem tja in nazaj za 40 dolarjev je bilo le malo več, kot ena (ne čisto polna) škatlica zdravil in dve kremici. Zdravstvo tukaj očitno ni poceni.

Kakorkoli, danes je King's day, kraljev rojstni dan. Ta je, zanimivo, na isti dan, kot je bil pred tem Queen's day. A so se to Nizozemci učili pri Titu? Willemstad je zaradi tega praznika - oranžen. Ljudje so celo tako navdušeni nad oranžno barvo, da so celo ovitke za telefone zamenjali z oranžnimi. In očala tudi. Glavna atrakcija je bil oranžni avto. Majice, hlače in pokrivala vseh vrst so pa itak del standardne opreme žurerjev kraljevega dne.

Melisa naju je včeraj prepričevala, da je danes vse cenejše. Prodaja teče na stojnicah tipa Ponte Rosso. No, meni so se cene zdele usklajene s ceno zdravstva. In precej daleč iz turističnega predela se je bilo potrebno sprehoditi, da sva za fast food in nekaj (mini) piv odštela le nekaj več kot 40 evrov. V cruise ship districtu je vse vsaj po dvojni ceni. Cocktail z imenom Mala stane na primer 22 dolarjev. Ameriških.

Celo mesto se zabava tako kot Amsterdam (ok, velikosti primerno). Razni bandi tipa Duo nikad čuo so res (ampak res) na vsakem vogalu. Če že niso muskontarji je pa vsaj didžej s predimenzioniranim ozvočenjem. Ali pa kakšna prireditev. Eni sva posvetila malo več časa. Punčke so tekmovale v revijalnih plesih. Kar na cesti. Luštno.

Razslojenost kultur je še vedno očitna. V oštariji, na kosilu, sva bila najprej edina bela in v ozadju je špilala (preglasna) karibska glasba. Potem se je publika počasi začela menjavati in na koncu so bili beli (pravzaprav oranžni) v veliki večini. In namesto karibske je iz zvočnikov donela nizozemska goveja muzika.

Vračala sva se pred mrakom. Ipak sva že v letih. Pot naju je vodila skozi orange rave district. Komaj sva se izmotala iz te oranžne množice mladih in moram priznati, da mi ni bilo (več) najbolj všeč, ko sem bil zagozden v zibajočo se množico s polnimi kozarci nad glavami (tudi mojo). Saj, če ne bi bila tla čisto polita in zasuta s plastičnimi kozarci, bi še šlo, tako pa mislim, da se imam samo Taliji zahvaliti, da sem na koncu ostal s suhimi lasmi. Sva se pa z Vesno zato v tej nepregledni množici izgubila in domov prišla vsak po svoje. Meter in pol od sebe sem jo gledal, pa nisem mogel do nje. Ko sem se rinil pod kozarci, se je ona očitno malo premaknila. In nisem je več videl.