Porvenir - Tiandut, Lemon Cays, San Blas, Panama

7. maj 2024, torek

Ponoči sva z močno skrajšanimi jadri v 3 Bf krmnega vetra počasi napredovala in opazovala bliskanje nad celino. Naju ni zmočilo. Zjutraj se sidrava pred otočkom Porvenir, ki je port of entry (bolje rečeno anchorage of entry) in oddingirava do uradnikov. No, še prej se Kune na svojih drevakih zvrstijo ob Mali in nama prodajajo vse živo. Kupiva njihovo ročno izdelano zastavico. Za souvenir.

Porvenir je otok z letališčem. Pravo čudo, da so na otoček sploh spravili letališko stezo, itak je pa primerna samo za majhna športna letala, ki lahko pristanejo na travi. Poleg uradnikov in letališča imajo še hotel, ki je bil sedaj brez gostov. In to je to. No, poleg vsega je seveda en velik kup smeti in nekaj precej razlupanih barak. Da se ve, da smo na San Blasu.

Sidrišče je precej rolajoče, zato se takoj odpraviva dalje. Chichime, ki sem ga imel v načrtu preskočiva. Barke so tam sidrane tako na gosto, kot pred Ste. Anne na Martiniku. Nič lepo. Pravzaprav zelo grdo.

Greva na Lemon Cays, ki so nekako off-beaten tracks (čeprav so od Porvenirja oddaljeni le dve milji). In res sva tukaj sama med tremi otočki. Sidrana sva sicer dobro, a je prostora na tej globini zelo malo in krmilo je v globini dva in pol metra (nad mivko). Nisem najbolj zadovoljen, ponoči imava napovedane nevihte in upam, da naju ne bo preveč vrtelo in izpulilo sidro.

Vreme je oblačno, pravzaprav megleno. Pri preko 30 stopinjah celzija in 80 odstotni vlagi, bivanje za nas, ki nismo prilagojeni na tropske razmere, ni nič kaj prijetno. Zunaj vode. V vodi je drugače. Vesna je tam prebila dve uri. Pravi, da je bilo "še kar v redu". V prevodu to pomeni veliko lepih koral in rib, nekaj barakud in tudi dva skata. In veliko smeti. Hja, to niso sterilno čisti Španski Deviški otoki, zasmetenost dna je bolj podobna Grčiji ali Hrvaški, kot pa tropskemu raju.

Ne glede na to, da sva edina jadrnica, so Kune neizprosni prodajalci nepotrebnih stvari. Stalno naju obletavajo. Če se jih ni zvrstilo deset, nič nočem. Med njimi so tudi inkasanti za sidranje. Veliko denarja hočejo tile indijanci, dodatno k že tako ali tako ne prav poceni državnem cruising permitu. Kar za cel mesec so nama hoteli računati. En mesec je minimum, pravijo. Pa se malo postaviva za svoje človekove pravice in po nekaj pogajanja ceno zbijeva na petino. Z računom. Brez računa bi bilo manj, samo potem bi verjetno jutri spet prišli.

No, niso pa vse stvari, ki jih vrli staroselci prodajajo, nepotrebne. Od enega možakarja kupiva poštenega jastoga, težkega preko kilograma in tako velikega, da ga morava na najinem okroglem roštilju speči v dveh rundah (v eni rundi mu delajo družbo tudi trije kosi tune, ki so nama še ostali). Ob spremljavi zadnje flaške južnoafriškega chenin blanca je bila večerja "za prste polizat". Če kdo ve, kakšno vino paše k jastogu, potem so Južnoafričani sigurno največji mojstri za to. In mislim, da ni potrebno omeniti, da je lov na jastoge v maju v Panami prepovedan. Očitno pa to ne velja za indijance.