Panama - Francoska Polinezija (20. dan)

12. junij 2024, sreda

2-3 Bf ponoči, 3-4 Bf podnevi. Hitrost po vodi je nizka, SOG pa čisto zadovoljiv. Pomaga nama morski tok, ki naju k cilju potiska z do dvema vozloma hitrosti. Z Jingle ohranjamo razdaljo pod 20 miljami.

Danes je na sporedu polnjenje tanka in steklenic z vodo. In ribolov. Jasno, da se riba ujame točno takrat, ko ni treba. Pospraviti je treba jadra, ugasniti watermaker in generator ter začeti z vleko. Ribetina konkretnih dimenzij se dobro brani in po četrt ure, ko sem uspel naviti šele polovico laksa, se osvobodi. Vsaj vabo nama je pustila, če že ni darovala svoje malenkosti za cevice. Moana očitno pošteno skrbi za vse na in v morju. Ona že ve, da za lakoto potešiti imava še ribo od včeraj.

Ko se spravim pospraviti generator, se zgodi nesreča. Pokrov lockerja sreča mojo glavo in na njej pusti znamenje. Nekaj rdečega kaplja in curlja (bolj šprica, če sem pošten) in komaj pritečem v salon, da si dam papirnati tampon na glavo in ga tiščim, da zaustavim krvavenje. Vesna se kar utrudi, da pobriše vso kri po barki. Nekaj časa ležim na tleh, da se krvavenje umiri in mislim, da hujšega ne bo. Sterilna gaza in čas bosta pozdravila rano.

Za kosilo je mahi mahi. Le kaj drugega bi lahko bilo? Tokrat v mediteranski omaki in s pašto kot prilogo.