Atuona, Hiva Oa, Iles Marquises

25. junij 2024, torek

Zgodaj se odpraviva v boatyard, da se zmeniva za popravilo. Prepozno. Ko prispeva, že montirajo jambor na katamaran in za naju nimajo časa. OK, se vrneva popoldan. Bova pa policaje najprej odrajtala. Do tja je slabo uro peš.

In greva. In začne deževati. In vedriva. In nadaljujeva. In dežuje. In vedriva. In nadaljujeva. In vedriva. In se nasproti pripeljeta dve simpatični Polinezijki. Ustavita, obrneta avto in naložita Vesno, da jo odpeljeta do gendarmerije. Za dva (najinih dimenzij) ni prostora v avtu. Pa odložita Vesno, se obrneta, pridete do mene, obrneta avto in še mene peljeta na kliring. Čeprav sta punci mladi, sta že izkušeni. Skipata me pred trgovino. "Vesna-is-prroubabli-hirr" pojasnita. Jasno, kje drugje bi pa lahko bila? Pri policajih že ne.

Čekiranje v deželo je bilo hitro in enostavno. Čekiranje moje (v Panami nedelujoče) predplačniške kartice na banki tudi. Dela brez pripomb. Tudi kasneje na POSih dela brez pripomb. A-ja-ja-jaaah, Panama, Panama... Še en opravek imava in sicer nakup SIM kartice. Včeraj sva kupila eSIM, ki je (za čuda) delal iz prve, ne omogoča pa tetheringa. Fizična simka istega operaterja ga. Pa še cenejša je.

In potem nazaj v trgovino. Ravno v trenutku, ko jo zapirajo. Pogajanja niso obrodila sadov. To je Francija. Pa še dobro, da niso. Naslednji dve uri in pol preživiva v kafiču. Ko je trgovina popoldan spet odprta kupiva preveč. To moram jaz nositi. Ne dobiva pa dveh stvari, po kater sva pravzaprav šla. Bagetk in jajc. Bagetke še nekako razumem, da jih popoldan ni več, jajca so pa prava misterija. Že pred četrt stoletja, ko sva se plazila po Francoski Polineziji, jih ni bilo in jih ni še vedno. Kure se pa motajo pod nogami tudi v downtownu Atuone (ko vprašava, kje je pošta, nama rečejo, da je v downtownu). Da ne pozabim: cel otok ima nekaj preko dva tisoč prebivalcev. Premore dve ali tri birtije. In downtown.

Nazaj grede nama ustavi zaposleni v boatyardu in dostavi direktno do Vincenta, šefa. Zaenkrat vse štima. Medtem, ko se midva proti nonojem boriva kemično, se jih Vincent brani s kitajsko elektriko, napeljano v lopar. Zaradi napete situacije, ko domorodne vrste (nonoji) neusmiljeno napadajo invazivne pritepence (homo turistikus), so pogajanja relativno kratka. Z delom bodo začeli jutri ob pol osmih zjutraj. Lepo! Če bo držalo, bomo pa še videli.