Tekokuu, Tahuata - Atuona, Hiva Oa, Iles Marquises

7. julij 2024, nedelja

Zjutraj se je močno ohladilo. Posledično je deževalo. Ni čudno, tako rekoč na višku zime smo. Temperatura je padla na 23 stopinj. Za v kokpit sem si oblekel majico in kratke hlače, da me ni zeblo. Prvič, odkar sva izplula iz Portorika.

Potem se prestaviva v Atuono, v skrajno neugodno rolajočo luko. Pravzaprav sidrišče za valobranom, vezati na obalo se ne da. Jutri napadeva Vincenta osebno, preko telefonov in mailov očitno ne gre.

Greva na sprehod, celo popoldne je pred nama. Noge je nujno potrebno malo pretegniti. Ko stopim na trdna tla, se mi kar malo gunca in opletam sem ter tja, kot če bi se vračal iz Oktoberfesta. Kakorkoli, pot pod noge, smer Atuona.

In ko sva na tri četrt poti do downtowna Atuone, prihromi porcija vode izpod neba. Na srečo je ravno tukaj gostila (ena izmed silno redkih na otoku). Na nesrečo je zaprta. In (spet) na srečo je gazda za šankom in brez težav se da dobiti pijačo, za hrano bi se pa morala vrniti ob sedmih zvečer. Ogledava si jedilni list in ponudba je odlična. Jaz bi ribo v vanilijevi omaki, če bi kuhinja delala. Ampak, nič ne bo. Spijeva pivo, eno dražjih do sedaj. Dobiva pa tudi bagetko za domov, ki je sicer na gospodov dan v krščanski deželi pač nikjer ne prodajajo. In za nagrado, da sva njegova gosta, nama oštir podari še pomelo.

Kot je dež prihrumel, je tudi odhrumel. Nadaljujeva s sprehodom. Cilj je pokopališče, ki se nahaja (jasno, kot beli dan) na vrhu vasice. Sicer pa, saj se vendar imenuje Kalvarija. In Kalvarija je hrib v Palestini (ali Izraelu, kdo bi to vedel). No, vsaj razgled na zaliv je od tam lep. Ta britof je must-see, turistična romarska pot, in midva sva sem priromala že drugič. Paul Gaugain in Jacques Brel sta tukaj pokopana.

V luki je kiosk-oštarija, ki je odprta tri ure zvečer ob vikendih. Ne bova čakala do n oči in potem po temi dingirala sem ter tja. Namesto tega imava za pozno kosilo gigantskega kalamara v solati na Mali.