Raroia, Iles Tuamotus

14. julij 2024, nedelja

Ob enih zjutraj sva letela mimo prvega nadstropja. Do tega trenutka sva imela prijetna 2 Bf polkrme. V nekaj minutah se je vse spremenilo. Veter je obrnil smer in jakost. Iz 2 Bf pokrme je narastel na 6-7 Bf, v sunkih do 34 vozlov, ostre orce. Najprej sem misli, da gre za klasično, a močno, nevihto. Ker pa ni bilo dežja, mi je hitro postalo jasno, da se srečujeva z nečem, kar ne poznava. In da znajo biti tla blizu.

Pospravil sem krpice in se na motor odpravil v zavetrje atola Takume. Na srečo sva bila blizu. Vsaj po karti sodeč je tako kazalo. Ampak, za sedem milj sva potrebovala štiri ure. Štiri ure nabijanja v val! Pri, za mene, neobičajno visokih obratih motorja. Tam sva obrnila, malo se je obrnil tudi veter, naredil se je dan, odprl sem jadra in počasi sva se začela dvigovati nazaj prozi vrhu nebotičnika.

Zvečer sem malo analiziral satelitske posnetke oblakov, da bi razumel, kaj naju je ujelo nepripravljena. Depresija, ki je potovala 600 milj južneje in naj po napovedih ne bi imela resnega učinka na vreme pri nas, je stegnila eno lovko, ki naju je potem nenapovedano prešla. Naslednja podobna depresija pride čer nekaj dni. Bolj se bo potrebno pripraviti.

Vhod v laguno sva časovno dobro planirala na podlagi Navionicsovega plimskega podatka za atol Makemo. Vstop v laguno ni bil težak, le leading line je bilo potrebno slediti. Nadaljevanje je bilo bolj triki. Ker sva se namenila na sidrišče na severni strani lagune, pomeni to plovbo proti soncu. Laguna je precej na gosto posejana s koralnimi glavami in cikcakanje je v takih primerih nujno. Ker se proti soncu v morju nič ne vidi, so glavno vlogo odigrale guglove mape s satelitskimi posnetki. Brez Starlinka tudi ne bi šlo. Mobilni podatki tukaj so 2G, pa še to samo okoli vasice, proti koncu lagune signala ni več. Preslabo za karkoli resnega. Če pomislim na Maldive izpred slabih desetih let, ki so bili že takrat odlično in v celoti pokriti s 4G signalom, so tile Francozi precej zaostali. Dodatno pa zadevo otežijo še farme biserov. Boje so vse naokoli. Ker ne vem, kako to izgleda pod vodo, si ne upam zapluti med njih. Zoprno. In boje na satelitskih posnetkih niso vidne.

Kakorkoli, srečno sva priplula na cilj in se izognila vsem zankam in ugankam ter se sidrala na podlagi satelitskega posnetka na mestu, kjer je najmanj metrskih koralnih glav na sicer deset metrov globokem mivkastem dnu. Tipično so te mini glave tako pogosto, da hitro zapletejo verigo, če se veter malo spremeni.

Pogled na s palmami poraščene motuje in koralno mivko pod palmami je sproščujoč. Pogled, kot bi imel pred seboj razglednico tihomorskega otoka. Ampak, kaj se čudim? Saj vendar sva na tihomorskem otoku! Tukaj pač tako to je.

Sledi zajtrk (tunina pašteta, kaj bi drugega) in po zajtrku počitek. Primanjkljaj nočnega spanja je potrebno nadoknaditi. Zbudiva se šele pozno popoldan. Veter se je umiril, 3-4 Bf ga je in pričakujem mirno noč. Na tem delu atola sva sama, miljo stran je na kupu osem jadrnic. To je vse, kar lahko vidim v laguni veliki 20 krat 7 milj. Za primerjavo, to je približno tako veliko področje, kot je površina morja med vsemi otoki od Biograda do Šibenika. Tudi tisto področje bi bilo lepo, če bi bilo tam le 10 jadrnic...