Raroia - Makemo, Iles Tuamotus

24. julij 2024, sreda

Na minuto natančno sva zadela izhod ob sončnem zahodu in na minuto natančno sva zadela slack water ob izhodu iz atola. Je bilo pa slalomiranje po minskem polju kar stresno. Vidljivost proti zahodu (proti soncu) je bila manj kot nič, navtičnih kart za atole itak ni in vse, na kar sem se lahko zanesel, so bili satelitski posnetki, kjer se vidijo (ali pa tudi ne) koralne glave. Nikakor se pa ne vidijo bojice, ki označujejo bisernišča. Ni mi jasno, kako bi se vse skupaj izteklo, če bi Starlink, ki je sproti dobavljal satelitske posnetke, vmes zakašljal. Verjetno bi se samo obrnil in vrnil nazaj po svojem tracku in se ponoči še enkrat sidral tam, kjer preverjeno vem, da koralne glave zapletajo sidro.

Pa se je vse lepo izšlo. Tudi veter ponoči je bil odličen in namesto po planiranih osemnajstih urah, sva bila na cilju po dobrih dvanajstih. Pred zoro sva morala celo malo zabremzati, da nisva ponoči rinila v prehod. Tik pred nama je vplula oskrbovalna ladja, ki na otok pripelje hrano dvakrat mesečno. Odlično! Samo po njeni sledi greva in sva premagala prehod. Tokrat sva slack water zamudila za nekaj minut in se je že naredil nasprotni tok, vendar še ni bil premočan za Malin motor. Hvala, ti Moana, za vso tvojo nesebično pomoč! Ti si prava prijateljica in zaščitnica mornarjev, ne pa tvoja poslovna konkurenca z Ran in Pozejdonom na čelu.

Tokrat se sidrava v plitvejšem morju, kot prejšnje dni. Šest metrov globine je na atolih premija, običajne globine so vse nad deset, velikokrat nad dvajset metrov. Tudi koralne glave so posejane dovolj na redko, da jih lahko zaobidva s plavajočo verigo.

Potem se lotiva službovanja in pospravljanja. Namesto plavanja, snorklanja in sprehajanja, oba za nekaj časa zaspiva. Očitno so tudi temu namenjene prečudovite lagune. In ta je res lepa.