Tahanea, Iles Tuamotus

31. julij 2024, sreda

Noč je bila mirna, vse je bilo kot sva planirala.

Jutro preživiva na telefonu in potem se jaz lotim službovanja, Vesna brkljanja po barki.

Opoldne se je naredil lep dan, morje pod Malo je tako kristalno prozorno, kot že dolgo ne in Vesna se kljub hladnemu vremenu (danes imamo samo 25 stopinj) odpravi pod vodo. kasneje se izkaže, da je v vodi čisto prijetnih 27 stopinj, le zunaj se je ohladilo, kot posledica globokega ciklona južno od nas. Njegove posledice so lepo vidne tudi pri nas. Valovi (okoli 4 m) se lomijo na reefu, nekaj sto metrov od naju, in pri tem brizgajo v višino skoraj do višine palm na bližnjem motuju. Palme so visoke tja do 20 m. Nič ne preživi takega srečanja vala z reefom. No, izjema so seveda naši pogumni jadralci, ki kot za šalo jadrajo v pet metrskih valovih.

Vesne dve uri in pol ni nazaj. Z razlogom. Bilo je lepo in vidljivost je bila enkratna. Spet sreča šarkije in morene. In celo krdelo lepo pobarvanih rib. Tudi korale so v redu. Skratka, zvok in slika, kot se šika.

Jaz ta čas preživim v hrupu generatorja in visokotlačne črpalke. Delam vodo in perem perilo (za spremembo tega tokrat ni počela Vesna). Vmes me zmoti telefon in četrt ure, ko čvekam, teče (težko pridobljena) voda čez rob pralnega stroja. Jasno, da sem pozabil zapreti pipo, ko sem tekel na telefon. Zvečer je tank za vodo poln, steklenice s pitno vodo tudi, perilo oprano, akumulatorji napolnjeni in kantica z bencinom prazna…