Huahine, FP

19. september 2024, četrtek

Za vsakim dežjem posije sonce. In obratno, sic! Akumulatorji se danes niso kaj bistveno polnili, praznili so se pa. Do kosila imava prižgane in v stalni uporabi računalnike, telefone in Starlink. Sonca pa ni. Vmes se celo pošteno ulije. No, vsaj vodo sva pridelala, če že elektrike nisva. Nisva se še odločila, kam bova odplula, čeprav sva celo jutro počela bolj kot ne samo to.

Do bagetke se tukaj lahko pride le tako, da se gre na kosilo v oštarijo. In ko vsi gosti oddidejo, nama podarijo bagete, ki jih niso prodali. Tako je bilo pred dvema dnevoma in tako je bilo danes. Danes sva dobila dve. Jutrišnji zajtrk je tako rešen. Mah, težava je v tem, da tukaj ni trgovine, ki bi prodajala kruh, vsi ga kupujejo na zalogo v pol ure (z avtom) oddaljenem glavnem mestu. Avta nimava, javnega prevoza ni, na štop po kruh se nama pa tudi ne da.

Vesna je danes spet preplavala konkretno razdaljo. Presnorkljala je še zadnji del zaliva, do kamor seže pogled z barke. Nad koralami ni bila navdušena, ribe so jo spravile v otožnost. Plavala je nad poginulim šarkijem. Zadnjič nama je domačin razložil, da so morski psi tukaj svete morske ribe in jegulje svete sladkovodne ribe. Tapu! Podobno je tudi na nekaterih drugih delih Pacifika.

Teh živali ni na jedilniku, jasno. Podobno kot ni na angleškem meniju konjskega mesa. Vsaka kultura ima svoje posebnosti, ki se njim zdijo normalne, drugim pa ne. V tem je lepota različnih kultur, dokler jih ne bo vse po vrsti uničila Mc Donalds kultura. Slovenci, recimo, ne jemo pasjega mesa in praženih kobilic, kar oboje velja ponekod za specialiteto. In še veliko je takih primerov.