Maupihaa, FP

1. oktober 2024, torek

Ponoči sem pospravil jadra, veter je bil od zadaj in bilo ga je malo. Hitrost je bila prenizka, da bi vpluli v laguno v primernem času, pa še jadra so udarjala na oceanskem valu. Ob desetih dopoldan, ko je najbolj primeren čas za vplutje sva pred vhodom. Ker je Maupihaa blizu amfidromične točke, luna praktično nima vpliva na bibavico, ampak jo ima samo sonce. To pomeni, da je plima vedno okoli poldne in ob polnoči, torej voda teče v laguno dopoldan in iz lagune popoldan. Vsak dan. Hvala, Janez, za res koristen članek.

Prehod je res ozek! Malo širši je, kot je Mala dolga. Danes, v idealnih pogojih, sva imela le 2 vozla nasprotnega toka, menda ga je lahko do 9 vozlov, čisto običajno je pa, da ga je 6. Če je prehod v Maupiti zahteven, je ta še toliko bolj. Mislim, da sva do sedaj le enkrat imela v Mikroneziji bolj težko vplutje, ko je bil prav tako ozek prehod še vijugast.

Domačini naju pričakajo na čolnu in takoj odnesejo robo. Zvečer sva povabljena na večerjo v zahvalo za dostavo. Popoldan Vesna izkoristi za snorklanje, jaz se odpeljem do sosedov. Francosko japonski par z otrokom so. Tri jadrnice smo danes tukaj. To je veliko. Ampak, jutri naj bi dvoji že izpluli. Eni proti zahodu in drugi proti vzhodu. Bodo res?

Vsaj eni ne bodo. Pri večerji pri domačinih smo skupaj s Kooka II, katamaranom s štiričlansko posadko. Oni so bili celo cargo-passanger ship. Adrian se je odločil počakati na lepše vreme. Vse kaže, da bomo tukaj skupaj vedrili.

Večerja je izpadla odlično. Toliko dobrih novih eksotičnih jedi v enem večeru ne pomnim. Jedilnik je bil sestavljen iz školjk v kokos-karijevi omaki, kokosovih rakovic, pečenih na žaru in zalitih s kokosovo omako, kot priloga pa kokosov kruh in riž. Sladica je bila limonina pita (edina vsaj približno poznana zadeva) in sadna solata iz manga, papaje in karambole ter banane. Pijača, kaj drugega kot, kokosov oreh, poln kokosove vode. Poglavar Marcel je sedel na prestolu na koncu mize, ostali na klopeh ob strani. Tokrat za čakanje pred hranjenjem ni bila kriva Vesna in njen fotič, ampak poglavar in njegova zahvalna molitev.

Povratek na Malo je bil stresen. Ulilo se je kot iz škafa. Sidrna luč se je komaj videla. Na srečo je bila vse naokoli tema in je bila to edina luč v tej smeri. Za po vrhu je na poti vse polno koralnih glav. Podnevi sem jih videl in sem del poti, kjer je bilo preplitvo, preveslal. Ponoči sem sledil Adrianu do njihove barke in potem po globoki vodi odpeljal do Male. In s propelerjem zadel koralno glavo, sic.