Francoska Polinezija - Ameriška Samoa (2.dan)

11. oktober 2024, petek

Vetra je bilo ponoči manj in s skrajšanim samo prednjim jadrom sva počasi napredovala. Veter je točno v smeri Ameriške Samoe in zato sva plula malo severneje, da se (edino) jadro ne zapira, ko barka opleta na dokaj visokih valovih. Tudi preko dneva je vala več, kot ga je bilo napovedanega in fino naju svaljka. Upam in računam, da je to kulminacija na tej poti in da bodo naslednji dnevi bolj mirni. Konec koncev, tudi zaradi Starlinka, ki ne mara valov pri vzpostavljanju povezave.

In jaz ne maram, da na njegovi anteni noč preživljajo ptice. In serjejo po anteni! Sinoči sem eno hotel odgnati tako, da sem mahal, tulil, razbijal, vreščal, … Pa nič. Ne vidi me kot sovražnika, ker sem priklenjen v kokpit. Potem sem ji še direktno v oči posvetil z najmočnejšo svetilko, ki jo Mala premore. Pa je niti to ni odgnalo. Luči enostavno ni prepoznala kot sovražnika. Kakšna napaka! Ker je bila zaslepljena, ni opazila mezzomarinera, ki se ji je pod krinko teme priplazil čisto blizu in se namenil srečati z njeno glavo. Uspešno. Končala je v morju in Mala je od takrat dalje imela mir.

Poleg tega se ponoči nič ne dogaja, razen luči ribičev za horizontom, ki sem jo slučajno opazil, ko sem se zbudil.

Dopoldan je moja zanimacija vzpostaviti satelitski link. Tri ure so bile potrebne, da se je postavil. Vesna ob pomoči dramine v zadnji kabini gleda filme.

Električne energije nama zmanjkuje in kot vse kaže bo vsak dan potrebno za krajši čas vklopiti neekološko proizvodnjo. Dnevi so sicer na prvi pogled sončni, vendar kumulusi, ki se podijo po nebu, naredijo obnovljivo energijo malo manj obnovljivo. Se pa vidi, da je sonce opoldne samo nekaj stopinj od zenita. Moji šest let stari 600 W paneli (slovenske proizvodnje) so na trenutke iz sebe spravili tudi 560 W. Toliko nisem videl še nikoli. A kaj, ko moč ne šteje. Pomembna je energija.