Apia, Samoa

1. november 2024, petek

Včeraj sva med sprehodom šla mimo firme, ki se ukvarja s hladilnimi sistemi. Najin rezervni hladilnik ne hladi v redu. Pobarala sva jih, če lahko napolnijo plin. In danes so prišli in naredili. Računali so jotijem primerno. Veliko. A še vedno pol toliko, kot bi to bilo v Grčiji, na Hrvaškem ali v Španiji. Upam, da so tudi naredili v redu.

Potem greva na kosilo v sosednjo oštarijo. Cena je bila desetine cene servisa. In popoldan zavijeva še v eno nobel oštarijo (jastog po astronomskih 50 evrov) na osem pivic in snack za dvojno ceno kosila. Ali petino cene servisa. Te zadeve tukaj so precej neprimerljive s cenami v Deželici. Da se zelo poceni živeti kot domačin in drago kot turist.

Vmes sva prehodila med 11 in 15 tisoč korakov (odvisno od tega ali so Vesnini ali moji) in uspela kupiti ventilator za tisti nesrečni hladilnik, ki je tudi spustil dušo. Tega znam in zmorem zamenjati sam, plina pač ne morem sam dotočiti.

Z Johnom se usklajujemo glede nadaljnjih turističnih potez. Kot kažejo vremenske napovedi, imamo časa na pretek. Naslednjih deset dni ne bo vetra.

Večer je klasičen, v barčku nad marino. Opazujeva ljudi. Vesele družbe so vse naokoli. In živa muzika v ozadju. Podobno, kot je na tržnici, kjer je enota mere za banane en strok (okoli sto banan), je tukaj enota mere za pijačo en čeber piva (six pack v ledu). In večja družba naroči hkrati več čebrov piva. Večkrat. Velikokrat. Manjša družba naroči pivo za vsakega posebej. V tem primeru je enota mere en pitcher. Za vsakega. Večkrat. Velikokrat. Ker so vesele družbe pač vesele, se veliko smejijo. Še posebej dekleta. Po mesecih brez večernih barov je tole tukaj prav prijetna popestritev.