Apia, Samoa

11. november 2024, ponedeljek

Zjutraj se odločim, da ne izplujeva danes, ampak jutri. John bo izplul danes. Plačamo marino, 12 evrov na dan je čisto spodobna cena. In inkasantka nas odpelje do imigracionistov. Postopek štempljanja potnih listov traja pol ure brez zapletov. Prav zanimivo bi bilo vedeti, koliko traja z zapleti. Potem se usedemo v taksi in v portu naredimo še clear out pri carinikih. Naslednje pol ure. Ali morda celo več. Brez zapletov. Ok, zarpe imamo, ne gremo nikamor več.

No, gremo. John na barko, midva po opravkih. To pomeni do fotokopirnice, kjer fotokopirava nekaj dokumentov, ki jih bova potrebovala za vstop na Fiji. Ko punca sliši, da greva na Fiji z barko (in ne z avionom), nama od srca zaželi, da prideva tja v enem kosu (bo v cerkvi molila za naju). Še malo solz potoči v potrdilo svojih dobrih želja. Gospa prodaja tudi Starlink Gen 3 (ta, ki nama ga bodo poslali v zameno za pokvarjeno anteno). Uf, kako je velik, le kam ga bova dala? In koliko elektrike žre! Ni vse novo boljše od starega.

Potem greva končno v nama domači hram. Spet dobro jeva. Porcije so ogromne, naročava jih eno po eno. Ne bi spet rad doživel presenečenja, tako kot zadnjič. Celo popoldne jeva in ko končava, se za sosednjo mizo usedeta dve domačinki, penzionistki. Klepetamo, in ko oni dve plačata svoj zapitek, plačata še nama eno rundo. Očitno ne vesta, da je to bila deseta runda. Kakorkoli, kolikor sva dobila od domačink, sva dala naprej za napitnino domačinom. Ampak, samo polinezijskemu osebju. Mlada Kitajka, hči lastnika, z odličnim znanjem (samo) kantonščine, v ponošeni trenirki in supergah, ki zase misli, da je kelnerica, ni dobila nič.

Že med kosilom in potem še popoldan se je nekajkrat močno ulilo. Odločitev, da odhod prestaviva na jutri se je, vsaj do sedaj, izkazala, kot pametna.