Dnevnik
Leto 2024
Pacifik
Nawi, Fiji
25. november 2024, ponedeljek
Precej stvari nama je šlo narobe na kratki plovbi Od Wallisa do Fijija. Polomila sva predal, poličko v hladilniku, s kavo polila sprayhood in odpovedal je senzor krmila za avtopilot. Imela sva pa zato veter vse dokler nisva priplula v zavetrje fidžijskih otokov. Zadnjo noč je bilo v čisti bonaci potrebno motorirati.
V marino priplujeva točno po planu. Tako, kot je včasih vozil vlak. Uro bi lahko nastavili glede na najin prihod. Osem-nič-nič-u-te-ce-minus-dvanajst. Ampak. To, da sva midva točna, še ne pomeni, da so tudi uradniki. Oni se ravnajo po island time. Za vlak in uro na železniški postaji na tem otoku še niso slišali. Grace, marinska receptorka, je obljubila, da jih takoj pokliče in tudi javi, kdaj pridejo. Nič ne javi. Torej se tudi njej ne javijo. John, ki je tukaj že od sinoči in čaka na uradnike, nama pove, da po njegovih informacijah niso ravno ljudje rane ure. Zato pa med čakanjem na uradnike popravim predal in poličko v hladilniku.
Ob desetih nama povedo, da sva druga v čakalni vrsti, John je prvi. Malo zatem pride k Johnu zdravnica in trenutek kasneje se ulije. Zdravnica zdravi Johna do konca nevihte, vsaj eno uro to traja. Ob pol dvanajstih je pri nama, da preveri, ali sva zdrava. Ko podpišem, da sva o-kej, lahko pridejo še ostali uradniki. Prej ni stikov. Še roke ne smem dati Grace, ki naju je pričakala na pontonu.
Ampak. Meni se zdi, da gredo imigracionistka, carinica in biosecurityst najprej na kosilo, da bodo lahko zdržali naporni preostali del šihta. Ko so končno na Mali, je zadeva zaključena v pol ure. In ob enih popoldan sva parkirana na nama določenem mestu.
Potem zavijeva na kosilo še midva. Kruzerji so nama vsi po vrsti odsvetovali marinsko oštarijo, ker je strupeno draga. No, v novo in up-market marino taka tudi sodi, sva menila midva in se nisva ozirala na predloge. In sva imela prav. Cene so pol nižje, kot v ljubljanskih fastfuddžinjicah. In hrana je perfektna! Kar naprej naročava nove in nove zadeve. Ena hrana je boljša od druge. Vesna vse vestno dokumentira, jaz sem malo hendikepiran. Ne vem, kako se po fidžijansko reče " še eno rundo, prosim" in moram naročati v angleščini. A se bom že naučil. Što-se-mora-nije-teško.
Sledi sprehod po izredno lepo urejeni marini, kjer blestijo kopalnice. Take so, kot v resortu na Samoi, kjer sva prespala. Delno pod streho, delno na odprtem, kjer je nasad tropskih rastlin. V marinah česa podobnega še nisem videl. Mah, saj včasih kar malo paše, da se človek naseli v up-market marini. Cena na mesec je pa itak taka, kot cena za nekaj dni v Izoli. Se pa marinska okolica nobene mediteranske marine ne more primerjati z okolico tukaj. Kot park urejen tropski gozd.
Zvečer preverim ali nadomestni Starlink dela. Dela! Ampak. Koliko časa še? Novo generacijo antene, Gen 3, so mi poslali. Načeloma to ni nič narobe, ampak. Večja je in nezdružljiva s čimerkoli, kar imam. Back-up, kot sem ga imel sedaj, odpade. Še več, vse kablovje moram napeljati na novo. Za en dan dela na barki je to. Za povrhu ima pa za polovico višjo porabo (meni sila dragocene) električne energije. Če se mene vpraša, je to korak nazaj. Musk bo na Marsu očitno najprej zgradil električno centralo, da bo potem lahko komuniciral s svojim (nedelujočim) Starlinkom. Vendar obstaja luč na koncu tunela. Kitajci so začeli postavljati dve svoji konstalaciji satelitskega interneta. Takoj, ko bo možno, bom ta cenena ameriška jajca zamenjal s kitajsko robo.